All posts by admin

vročanje po Zakonu o pravdnem postopku

zakonodaja_SLO, , , , , , , , , , , , , , ,

___________________________________________________________________

Enajsto poglavje

VROČANJE PISANJ IN PREGLED SPISOV

Način vročanja

132.člen

Pisanja se vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom.

Sodišče lahko na predlog nasprotne stranke odredi, da se vročitev opravi po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje pisanj v fizični obliki ali po varni elektronski poti kot registrirano dejavnost.

Stroške vročitve iz prejšnjega odstavka založi predlagatelj take vročitve.

Stranka lahko sodišču sporoči, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen poštni predal, katerega naslov navede v vlogi. Navedeni naslov varnega poštnega predala je enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke. Če stranka pisanje pošlje po varni elektronski poti, se šteje, dokler ne sporoči drugače, da želi vročanje po varni elektronski poti.

Če sodišče ugotovi, da vročitev v varen poštni predal ni mogoča, vroči pisanje v fizični obliki in navede razlog za tako vročitev.

Minister, pristojen za pravosodje, predpiše, kaj je varna elektronska pot in katere vloge se pošiljajo in vročajo po varni elektronski poti.

Ne glede na četrti odstavek tega člena se državnim organom, odvetnikom, notarjem, izvršiteljem, sodnim izvedencem, sodnim cenilcem, sodnim tolmačem, stečajnim upraviteljem in drugim osebam oziroma organom, pri katerih se zaradi njihove narave dela lahko domneva večja zanesljivost, vedno vroča po elektronski poti v varen poštni predal.

Seznam oseb in organov iz prejšnjega odstavka določi in objavi Vrhovno sodišče Republike Slovenije na svoji spletni strani. Osebe in organi iz seznama morajo odpreti varen poštni predal in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije sporočiti naslov in vsakokratno spremembo naslova varnega poštnega predala. Za uradni naslov varnega poštnega predala iz prejšnjega odstavka se šteje naslov, ki je objavljen na seznamu.

Minister, pristojen za pravosodje, določi pravila za delovanje pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo vročanje v pravdnem postopku

133. člen

Državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom se vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu.

Po prvem odstavku tega člena se vročajo pisanja tudi, kadar so v tem odstavku navedene stranke določile za svojega pooblaščenca osebo, ki je njihov delavec.

134. člen

Vojaškim osebam in policijskim uslužbencem se lahko vročajo vabila tudi po njihovem poveljstvu oziroma neposrednem predstojniku; če je treba, se jim lahko vročajo na ta način tudi druga pisanja.

135. člen

Kadar je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini ali tujcu, ki uživa imunitetno pravico, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno.

Če naj se pisanje vroči državljanu Republike Slovenije v tujini, se lahko opravi vročitev po pristojnem konzularnem predstavniku ali po diplomatskem predstavniku Republike Slovenije, ki opravlja konzularne zadeve v tisti tuji državi. Taka vročitev je veljavna le tedaj, če je tisti, ki naj se mu pisanje vroči, pripravljen ga sprejeti.

136. člen

Osebi, ki ji je odvzeta prostost, se vročajo pisanja po upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti.

137. člen

Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Če ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih.

138. člen

Vročitev odvetniku kot pooblaščencu se lahko opravi tudi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni.

Čas in kraj vročanja

139. člen

Vroča se podnevi od 6. do 20. ure, po elektronski poti pa 24 ur na dan.

Vroča se v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje, na sodišču, če je naslovnik tam, ali pa v skladu s četrtim in sedmim odstavkom 132. člena tega zakona po elektronski poti na ustrezen elektronski naslov.

Subjektu vpisa v sodni register, društvu ali drugi pravni osebi, ki se vpisuje v register, se vroča na naslovu, navedenem v registru.

Če vročitev po prvem ali po drugem odstavku tega člena ni mogoča, sodišče odloči, da se vročitev opravi v drugem času ali na drugem kraju.

Odločbe o vročitvi iz prejšnjega odstavka ni treba obrazložiti. Zoper to odločbo ni pritožbe.

Način vročanja

140. člen

Če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privoli.

Če se vroča na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči, pa tega ni najti tam, se lahko vroči pisanje osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če ga hoče sprejeti.

Izročitev pisanja drugi osebi ni dovoljena, če je ta udeležena v pravdi kot nasprotnik tistega, ki naj se mu pisanje vroči.

141. člen

Če vročitev po prejšnjem členu ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu prebivališča pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše.

Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.

O vročitvi, ki je bila opravljena na način, določen v tem členu, je treba obvestiti sodišče, ki je vročitev odredilo.

Če subjektu vpisa v sodni register, društvu ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi na način, določen v prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena, s tem da se obvestilo pusti na njegovem naslovu.

141.a člen

Vročitev pisanja v elektronski obliki se lahko opravi z vročitvijo pisanja v fizični obliki ali po varni elektronski poti.

V fizični obliki se vročitev overjenega prepisa pisanja opravi v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo vročanje pisanj v fizični obliki.

Po varni elektronski poti se vročitev pisanja opravi po informacijskem sistemu, s posredovanjem organizacije, ki opravlja dejavnost elektronskega vročanja.

Informacijski sistem samodejno pošlje naslovniku v njegov varni poštni predal pisanje, ki ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, sicer nastopijo posledice iz sedmega odstavka tega člena.

Informacijski sistem istočasno z vročitvijo pisanja po prejšnjem odstavku naslovniku, ki je sodišču sporočil elektronski naslov, pošlje samodejno na elektronski naslov tudi informativno sporočilo, v katerem navede, da je v informacijskem sistemu pisanje, ki ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh od dne, ko mu je bilo poslano v njegov varni poštni predal. V sporočilu se naslovnika izrecno opozori na pravne posledice iz sedmega odstavka tega člena.

Naslovnik pisanje prevzame iz informacijskega sistema iz prvega odstavka tega člena tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis dokaže svojo istovetnost, vpogleda v varni poštni predal in elektronsko podpiše vročilnico.

Vročitev po tretjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame pisanje. Če pisanja ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem, ko je informacijski sistem samodejno poslal naslovniku pisanje v njegov varni poštni predal. Po poteku 15 dnevnega roka informacijski sistem pisanje izbriše in pošlje naslovniku in sodišču elektronsko sporočilo, da je pisanje izbrisano iz informacijskega sistema in ga naslovnik lahko prevzame pri sodišču, ki je odredilo vročitev.

Informacijski sistem o vročitvi obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo, z vročilnico v elektronski obliki.

Na način, določen v tem členu, se po varni elektronski poti lahko vročajo tudi tista pisanja, ki imajo izvirnike v fizični obliki, če je elektronski (skeniran) prepis, ki je izdelan na podlagi izvirnika v fizični obliki, opremljen z varnim elektronskim podpisom sodišča, overjenim s kvalificiranim potrdilom.

142. člen

Tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in opomin za plačilo sodne takse za tožbo se vročajo osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom tega zakona.

Druga pisanja se vročajo osebno samo, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebna zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost.

Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena tega zakona, pod pogoji, navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje.

Če vročitev sporočila iz prejšnjega odstavka na način, določen v prejšnjem odstavku, ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih.

Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu tega zakona in velja, da je s tem vročitev opravljena.

Če je treba vročiti pisanje iz prvega odstavka tega člena državnim organom in pravnim osebam, se opravi vročitev po 133. členu tega zakona.

Šteje se, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu.

143. člen

Če se ugotovi, da je tisti, ki naj se mu vroči pisanje, odsoten in da mu osebe, navedene v prvem in drugem odstavku 140. člena tega zakona, pisanja ne morejo pravočasno izročiti, se pisanje vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik.

Odklonitev sprejema

144. člen

Kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma odrasel član njegovega gospodinjstva oziroma pooblaščena oseba ali delavec državnega organa in pravne osebe brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Sprememba naslova

145. člen

Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču.

Če tega ne stori, odredi sodišče, da naj se vse nadaljnje vročitve v pravdi za to stranko opravljajo tako, da se pisanje pritrdi na sodno desko.

Vročitev velja za opravljeno po preteku osmih dni, odkar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko.

Če pooblaščenec oziroma pooblaščenec za sprejemanje pisanj do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, pa tega ne sporoči sodišču, se šteje, kakor da pooblaščenec sploh ne bi bil postavljen, če tako ravna začasni zastopnik, upravičen za sprejem pisanj, pa imenuje sodišče novega začasnega zastopnika, ki se mu opravljajo vročitve.

Pooblaščenec za sprejemanje pisanj

146. člen

Tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, mora ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca ob vložitvi tožbe, imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, sodišče tožbo zavrže. Sklep o zavrženju tožbe se vroči tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku po začasnem zastopniku, upravičenem za sprejemanje pisanj, ki ga je imenovalo sodišče.

Toženi stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, naloži sodišče ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter toženo stranko ali njenega zakonitega zastopnika po imenovanem začasnem zastopniku obvesti o tem imenovanju.

Če stranka pooblaščencu za sprejemanje pisanj prekliče pooblastilo in ne imenuje drugega pooblaščenca za sprejemanje pisanj, se pisanja vročajo s pritrditvijo na sodno desko.

Če pooblaščenec za sprejemanje pisanj odpove pooblastilo, pa stranka ne imenuje novega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v roku, ki ga določi sodišče, imenuje sodišče začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, na njene stroške ter po tako imenovanem začasnem zastopniku naloži stranki, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Dokler stranka ne imenuje pooblaščenca, se vročitve opravljajo po začasnem zastopniku, ki ga je imenovalo sodišče.

Stroški začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, imenovanega za tožečo stranko, se založijo iz sredstev sodišča, stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, imenovanega za toženo stranko, pa mora založiti tožeča stranka. Če tožeča stranka ne založi stroškov, potrebnih za začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, imenovanega za toženo stranko, sodišče tožbo zavrže.

Določbe o imenovanju pooblaščenca za sprejemanje pisanj za toženo stranko se smiselno uporabljajo za obvestilo drugega o pravdi in za imenovanje prednika.

147. člen

Če več oseb skupaj toži, pa nimajo skupnega zakonitega zastopnika oziroma pooblaščenca, jim sodišče lahko naloži, naj imenujejo v določenem roku skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Obenem sporoči tožnikom, katerega izmed njih bo štelo za skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj, če ga ti ne imenujejo sami.

Določba prvega odstavka tega člena velja tudi tedaj, če je več oseb toženih kot enotni sosporniki.

Ugotovitev naslova

148. člen

Upravljalec zbirke podatkov je dolžan stranki, ki izkaže pravni interes, sporočiti naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje. Pravni interes se izkaže s potrdilom sodišča o vložitvi tožbe ali o obstoju pravde.

Vročilnica

149. člen

Potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici dan prejema.

Če prejemnik ne zna pisati ali če se ne more podpisati, zapiše vročevalec njegovo ime in priimek in z besedo dan prejema, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.

Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede z besedami dan vročitve; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Če se opravi vročitev po drugem odstavku 142. člena tega zakona, se mora poleg potrdila o prejemu zapisati na vročilnici, da je bil naslovnik pred tem pisno obveščen.

Če je bilo po določbah tega zakona pisanje izročeno komu drugemu, ne pa tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti, navede vročevalec na vročilnici njuno medsebojno razmerje.

Če je v vročilnici netočno zapisan dan vročitve, se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.

Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi drugače.

Minister, pristojen za pravosodje, predpiše obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za vročanje v fizični obliki ter podrobneje predpiše obliko in način vročanja po varni elektronski poti v pravdnem postopku.

vročanje po Zakonu o kazenskem postopku

zakonodaja_SLO, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

vročanje po Zakonu o kazenskem postopku

___________________________________________________________________

XII. poglavje
VROČANJE PISANJ IN PREGLEDOVANJE SPISOV

117. člen

(1) Pisanja se vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Vročajo se lahko tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu.

(2) Obdolženec, priča, zasebni tožilec, oškodovanec kot tožilec in oškodovanec lahko sodišču sporoči, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen poštni predal, katerega naslov navede v vlogi ali na naroku in je enakovreden naslovu prebivališča. Če navedene osebe pošljejo vlogo v elektronski obliki po varni elektronski poti, se šteje, da želijo vročanje po varni elektronski poti, dokler ne sporočijo drugače. Če sodišče ugotovi, da vročitev v varen poštni predal ni mogoča, vroči pisanje na drug način v skladu s prejšnjim odstavkom in navede razlog za tako vročitev.

(3) Državnemu tožilcu in drugim državnim organom, odvetnikom, sodnim izvedencem, sodnim cenilcem, sodnim tolmačem in drugim osebam oziroma organom, pri katerih se zaradi njihove narave dela lahko domneva večja zanesljivost, se pisanja vročajo po elektronski poti v varen poštni predal, če je tako vročanje mogoče in če drug način vročanja iz prvega odstavka tega člena ni primernejši.

(4) Minister, pristojen za pravosodje, določi pravila za delovanje pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem postopku, ter vsebino sporočil pri vročanju in vročilnic v kazenskem postopku.

(5) Minister, pristojen za pravosodje, predpiše, kaj je varna elektronska pot, katere pisanja se pošiljajo in vročajo po varni elektronski poti, kaj je varen poštni predal, pogoje, obliko in način vročanja po varni elektronski poti ter organizacijo in delovanje informacijskega sistema sodišča v kazenskem postopku.

(6) Vabilo na glavno obravnavo in druga vabila sodišče ustno naznani osebi, kadar je ta pred njim, in jo pri tem pouči o posledicah, če ne bi prišla. Na ta način opravljeno vabilo se zaznamuje v zapisniku, ki ga povabljeni podpiše, razen če je to že zapisano v zapisniku o glavni obravnavi. Šteje se, da je vabilo s tem veljavno vročeno.

117.a člen

(1) Vročitev pisanja, izdelanega v elektronski obliki, se lahko opravi z vročitvijo pisanja v fizični obliki ali po varni elektronski poti.

(2) V fizični obliki se vročitev overjenega prepisa pisanja opravi v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo vročanje pisanj v fizični obliki.

(3) Po varni elektronski poti se vročitev pisanja opravi po informacijskem sistemu, s posredovanjem organizacije, ki opravlja dejavnost elektronskega vročanja.

(4) Informacijski sistem samodejno pošlje naslovniku v njegov varni poštni predal pisanje in hkrati tudi informativno sporočilo, v katerem ga opozori, da je v informacijskem sistemu pisanje in da ga mora prevzeti v 15 dneh od dne, ko mu je bilo poslano v varni poštni predal, sicer bo pisanje izbrisano iz informacijskega sistema, naslovniku pa se bo pisanje vročalo po določbah tega zakona, ki urejajo vročanje pisanj v fizični obliki.

(5) Naslovnik prevzame pisanje iz informacijskega sistema tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis dokaže svojo istovetnost, vpogleda v varni poštni predal in elektronsko podpiše vročilnico.

(6) Vročitev po tretjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame pisanje. Če ga ne prevzame v 15 dneh, informacijski sistem pisanje izbriše ter pošlje naslovniku in sodišču elektronsko sporočilo, da je pisanje izbrisano iz informacijskega sistema in da se bo naslovniku vročalo po določbah tega zakona, ki urejajo vročanje pisanj v fizični obliki.

(7) Informacijski sistem obvesti o vročitvi sodišče, ki je vročitev odredilo, z vročilnico v elektronski obliki.

(8) Na način, določen v tem členu, se po varni elektronski poti lahko vročajo tudi tista pisanja, ki imajo izvirnike v fizični obliki, če je elektronski (skeniran) prepis, ki je izdelan na podlagi izvirnika v fizični obliki, opremljen z varnim elektronskim podpisom sodišča, overjenim s kvalificiranim potrdilom.

(9) Če je treba naslovniku poslati cel spis in se ta vodi v elektronski obliki, se to opravi po varni elektronski poti, če je tak način mogoč.

118. člen

(1) Pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, se izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri katerih od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku, pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 119. člena tega zakona; s tem se šteje, da je vročitev opravljena.

(2) Za osebno vročitev se šteje tudi vročitev po varni elektronski poti v skladu z določbami 117. in 117.a člena tega zakona.

119. člen

(1) Pisanja, za katera v tem zakonu ni določeno, da morajo biti osebno vročena, se prav tako vročajo osebno. Vendar pa se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa se vroča pisanje na delovnem mestu tistega, kateremu naj bo vročeno, in tega ni tam, se lahko izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali komu, ki dela na istem mestu, če v to privoli.

(2) Če vročitev pisanja po prejšnjem odstavku ni možna, vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti naslovnikovega prebivališča. Naslovniku se pusti sporočilo o prispeli pošiljki z obvestilom na katerem sodišču oziroma pošti in v kakšnem roku lahko prevzame pisanje. Pisanje, ki v določenem roku na pošti ni prevzeto, se vrne.

(3) Če se ugotovi, da je tisti, kateremu bi bilo treba vročiti pisanje, odsoten in da mu zaradi tega osebe iz prvega odstavka tega člena pisanja ne bi mogle pravočasno izročiti, se pisanje vrne z navedbo, kje je odsotni.

119.a člen

Če vročitev na navedenem naslovnikovem naslovu ni mogoča zato, ker se je naslovnik odselil, in vročevalec izve za njegov novi naslov, prepošlje pisanje na ta naslov in o tem obvesti sodišče.

120. člen

(1) Obdolžencu je treba osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na glavno obravnavo.

(2) Obdolžencu, ki nima zagovornika, je treba osebno vročiti obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor. Na zahtevo obdolženca vroči sodišče sodbo in druge odločbe osebi, ki jo on določi.

(3) Če je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, s katero mu je izrečena kazen zapora, pa mu sodbe ni mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov, mu sodišče postavi po uradni dolžnosti zagovornika, ki opravlja to dolžnost, dokler se ne zve za njegov novi naslov. Postavljenemu zagovorniku določi sodišče potreben rok, da se seznani s spisi, nato pa mu vroči sodbo in postopek nadaljuje. Če gre za drugo odločbo, pri kateri teče od vročitve rok za pritožbo, ali za pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor, pritrdi sodišče odločbo oziroma pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev. Sodbe o kaznovalnem nalogu ni dovoljeno vročiti s pritrditvijo na sodno desko.

(4) Če ima obdolženec zagovornika, vroči sodišče pisanja iz drugega odstavka tega člena zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

(5) Če je treba vročiti pisanje zagovorniku obdolženca, ta pa ima več zagovornikov, zadošča, da se vroči enemu od njih.

121. člen

(1) Vabilo za vložitev zasebne tožbe ali obtožnice ter vabilo na glavno obravnavo vroči sodišče zasebnemu tožilcu in oškodovancu kot tožilcu oziroma njunemu zakonitemu zastopniku osebno (118. člen), njihovim pooblaščencem pa po 119. členu tega zakona. Enako jim vroča tudi odločbe, pri katerih teče od dneva vročitve rok za pritožbo, in pritožbo nasprotne stranke, ki jo vroča na odgovor.

(2) Če osebam iz prejšnjega odstavka ali oškodovancu ni mogoče vročiti vabila oziroma odločbe ali pritožbe na dotedanji naslov, pritrdi sodišče vabilo, odločbo oziroma pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

(3) Če ima oškodovanec, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroči sodišče pisanje temu, če jih ima več, pa le enemu od njih.

122. člen

(1) Potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici datum prejema.

(2) Če je prejemnik nepismen ali če se ne more podpisati, ga podpiše vročevalec in navede datum prejema s pripombo, zakaj je podpisal prejemnika.

(3) Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede datum vročitve; s tem je vročitev opravljena.

123. člen

Če naslovnik ali njegov odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena.

124. člen

(1) Vojaškim osebam, osebam v policiji, pripadnikom straže v zavodih, v katerih so osebe, ki jim je vzeta prostost in osebam, zaposlenim v kopenskem, morskem in zračnem prometu, se vročajo vabila prek njihovega poveljstva oziroma neposrednega predstojnika; po potrebi pa se jim lahko vročajo na ta način tudi druga pisanja.

(2) Osebam, ki jim je vzeta prostost, se opravi vročitev na sodišču ali po upravi zavoda, v katerem so.

(3) Osebam, ki uživajo v Republiki Sloveniji imunitetno pravico po mednarodnem pravu, se vročitev opravi po ministrstvu za zunanje zadeve, če mednarodne pogodbe ne določajo kaj drugega.

(4) Državljanom Republike Slovenije v tujini se opravi vročitev, če ne gre za postopek iz 515. in 516. člena tega zakona, s posredovanjem diplomatskega ali konzularnega predstavništva Republike Slovenije v tuji državi; pogoj pa je, da tuja država ne nasprotuje takemu načinu vročitve in da tisti, ki naj se mu pisanje vroči, prostovoljno privoli, da ga sprejme. Pooblaščena oseba diplomatskega ali konzularnega predstavništva podpiše vročilnico kot vročevalec, če je pisanje vročeno v samem predstavništvu; če pa je poslano po pošti, potrdi to na vročilnici.

125. člen

(1) Državnemu tožilcu se vročajo odločbe in druga pisanja tako, da se izročijo pisarni državnega tožilstva.

(2) Kadar se vročajo odločbe in druga pisanja, pri katerih teče od dneva vročitve rok, se šteje za dan vročitve dan, ko se izročijo pisarni državnega tožilstva.

(3) Sodišče pošlje državnemu tožilcu na njegovo zahtevo kazenski spis v pregled. Če teče rok za redno pravno sredstvo ali če je to sicer v korist postopka, sme sodišče določiti rok, v katerem mora državni tožilec spis vrniti.

126. člen

(1) V primerih, ki jih ni v tem zakonu, se vročitev opravi po določbah, ki veljajo za pravdni postopek.

(2) Kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, se vročitev sklepa opravi po določbah zakona, ki ureja upravni postopek.

(3) Če naslovnik določi naslov za vročanje v skladu z določbami zakona, ki ureja prijavo prebivališča, se šteje, da je s tem sporočil sodišču spremembo naslova ali prebivališča.

127. člen

(1) Vabila in odločbe, ki se izdajajo do konca glavne obravnave za osebe, ki sodelujejo v postopku, razen za obdolženca, se smejo izročiti udeležencu v postopku, ki je pripravljen vročiti jih tistemu, kateremu so namenjene, če organ meni, da jih bo na ta način zanesljivo dobil.

(2) Vabilo na glavno obravnavo ali kakšno drugo vabilo ter odločba o preložitvi glavne obravnave ali drugih napovedanih dejanj se lahko sporoči osebam iz prejšnjega odstavka tudi s sredstvi elektronskih komunikacij, če se da po okoliščinah sklepati, da bo na ta način opravljeno sporočilo dobil tisti, kateremu je namenjeno.

(3) O tem, da je bilo vabilo sporočeno oziroma odločba izročena na način iz prejšnjih odstavkov, se napravi na spisu uradni zaznamek.

(4) Proti tistemu, ki je bil obveščen oziroma ki mu je bila odločba poslana po prvem ali drugem odstavku tega člena, nastopijo škodljive posledice, ki so predpisane za zamudo, samo, če se ugotovi, da je pravočasno dobil vabilo oziroma odločbo in da je bil poučen o posledicah zamude.

128. člen

(1) Vsakemu, ki ima opravičen interes, se sme dovoliti pregled in prepis posameznih kazenskih spisov.

(2) Dokler postopek teče, dovoljuje pregled in prepis spisov organ, pred katerim teče postopek; ko pa je postopek končan, dovoli to predsednik sodišča ali uradna oseba, ki jo on določi. Če so spisi pri državnem tožilcu, dovoljuje pregled in prepis državni tožilec.

(3) Pregled in prepis posameznih kazenskih spisov se sme odreči, če to narekujejo posebni razlogi obrambe ali varnosti države ali če je bila javnost izključena z glavne obravnave. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njegove izvršitve.

(4) Za pregled in prepis spisov, ki naj bo dovoljen zasebnemu tožilcu, oškodovancu kot tožilcu, oškodovancu in zagovorniku, veljajo določbe 59. oziroma 73. člena tega zakona.

(5) Obdolženec ima pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete.

(6) Obdolženec in zagovornik imata pri državnem tožilcu pravico pregledati uradne zaznamke o obvestilih, ki jih je državni tožilec izločil iz spisov (prvi odstavek 83. člena).

(7) Spis v elektronski obliki imajo upravičenci po določbah tega zakona pravico pregledovati in prepisovati tudi v elektronski obliki v informacijskem sistemu, v katerem upravičenec dokaže svojo istovetnost s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis.

(8) Upravičenci do pregleda spisa po določbah tega zakona imajo pravico v informacijskem sistemu spremljati potek postopka.

___________________________________________________________________

XVII. poglavje
UKREPI ZA ZAGOTOVITEV OBDOLŽENČEVE NAVZOČNOSTI, ZA ODPRAVO PONOVITVENE NEVARNOSTI IN ZA USPEŠNO IZVEDBO KAZENSKEGA POSTOPKA

3. Privedba

194. člen

(1) Privedbo obdolženca lahko odredi sodišče, če je izdan sklep o priporu ali če v redu povabljeni obdolženec ne pride, pa svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila ali sodbe, s katero je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, iz okoliščin pa je očitno, da se obdolženec vročitvi izmika po tem, ko vsi drugi načini vročanja niso bili uspešni.

(2) Odredbo za privedbo izvrši policija.

(3) Privedba se odredi pisno. Odredba mora obsegati: ime in priimek obdolženca, ki naj se privede, označbo kaznivega dejanja, katerega je obdolžen, z navedbo določbe kazenskega zakona ter razlog, zakaj se odreja privedba, uradni pečat in podpis sodnika, ki odreja privedbo.

(4) Tisti, ki mu je naložena izvršitev odredbe, izroči odredbo obdolžencu in ga povabi, naj gre z njim. Če obdolženec to odkloni, ga privede s silo.

(5) Zoper vojaške osebe, pripadnike policije ali straže zavoda, v katerem so osebe, ki jim je vzeta prostost, se odredi privedba prek njihovega poveljstva oziroma predstojnika.

Sporazum med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah

zakonodaja_EU

V skladu s členom 3(2) Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah (1), sklenjenega s Sklepom Sveta 2006/326/ES (2) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), Danska ob vsakem sprejetju sprememb Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (3) uradno obvesti Komisijo o svoji odločitvi glede izvajanja vsebine teh sprememb.

Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (4) o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 je bila sprejeta dne 13. novembra 2007.

V skladu s členom 3(2) Sporazuma je Danska z dopisom dne 20. novembra 2007 uradno obvestila Komisijo o svoji odločitvi, da bo izvajala Uredbo (ES) št. 1393/2007. V skladu s členom 3(6) Sporazuma dansko uradno obvestilo ustvari medsebojne obveznosti med Dansko in Skupnostjo. Zato Uredba (ES) št. 1393/2007 pomeni spremembo Sporazuma in se šteje za njegovo prilogo.

V skladu s členom 3(4) Sporazuma bodo potrebni upravni ukrepi začeli veljati na dan začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1393/2007.

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2)

zakonodaja_SLO

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o poštnih storitvah obsega:

–       Zakon o poštnih storitvah – ZPSto-2 (Uradni list RS, št. 51/09 z dne 3. 7. 2009) in

–       Zakon o spremembah Zakona o poštnih storitvah – ZPSto-2A (Uradni list RS, št. 77/10 z dne 4. 10. 2010),

–       Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekcijskem nadzoru – ZIN-B (Uradni list RS, št. 40/14 z dne 3. 6. 2014),

–       Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o poštnih storitvah – ZPSto-2B (Uradni list RS, št. 81/15 z dne 30. 10. 2015).

ZAKON O POŠTNIH STORITVAH (ZPSTO-2)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 3)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen
(vsebina in namen zakona)

(1) Ta zakon določa pogoje in postopek za izvajanje poštnih storitev, ureja zagotavljanje, izvajanje in financiranje univerzalne storitve, uvaja pogoje za dostopnost do poštnega omrežja in izdajanje poštnih vrednotnic Republike Slovenije, določa pristojnosti, organizacijo in delovanje Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: agencija) kot neodvisnega regulativnega organa v delu, ki se nanaša na poštne storitve, določa pravice in obveznosti izvajalcev in uporabnikov poštnih storitev ter ureja druga vprašanja, povezana s poštno dejavnostjo.

(2) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL L št. 15 z dne 21. 1. 1998, str. 14), kot je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (UL L št. 52 z dne 27. 2. 2008, str. 3).

2. člen
(pomen izrazov)

V tem zakonu uporabljeni izrazi pomenijo:

1.     »bistvene zahteve« so splošni negospodarski razlogi, ki narekujejo določitev dodatnih pogojev za ponudbo poštnih storitev. Ti razlogi so zaupnost korespondence, varnost omrežij glede prevoza nevarnega tovora, spoštovanje pogojev za zaposlitev in sistemov socialne varnosti, ki jih določajo predpisi, ki urejajo delovno pravo in socialno varnost ali veljavne kolektivne pogodbe, kadar je upravičeno, pa tudi varstvo podatkov, varstvo okolja in regionalno načrtovanje. Varstvo podatkov lahko vključuje varstvo osebnih podatkov, zaupnost prenesene ali shranjene informacije in varovanje zasebnosti;

2.     »čezmejni poštni promet« je prenos poštnih pošiljk iz druge države članice ali vanjo, ali pa iz tretje države ali vanjo;

3.     »direktna pošta« je oglaševalsko, marketinško in drugo sporočilo, ki je enako po vsebini, razlikuje pa se v naslovnikovem imenu, naslovu in identifikacijski številki ter je poslano najmanj desetim naslovnikom. Računi, finančni izpiski in druga vsebinsko neenaka sporočila niso direktna pošta. Poštna pošiljka, ki je v istem ovitku kombinirana z drugimi pošiljkami, ni direktna pošta;

4.     »distribucija« je postopek od vključno usmerjanja v distribucijskem centru do vključno dostave poštnih pošiljk naslovnikom;

5.     »dostava« je prenos poštnih pošiljk od dostavne točke do predaje pošiljk naslovnikom in zajema dostavo na poštni naslov ali vročitev pošiljk;

6.     »dostavljavec ali dostavljavka« (v nadaljnjem besedilu: dostavljavec) je oseba, ki dostavlja poštno pošiljko v skladu z zakonom;

7.     »izmenjava dokumentov« je storitev, s katero tretja oseba zagotavlja sredstva zaprti skupini naročnikov skupaj s prostori in prevoznimi sredstvi, s pomočjo katerih ti naročniki medsebojno izmenjavajo poštne pošiljke;

8.     »izvajalec ali izvajalka poštnih storitev« (v nadaljnjem besedilu: izvajalec poštnih storitev) je fizična ali pravna oseba, ki izvaja eno ali več poštnih storitev;

9.     »izvajalec ali izvajalka univerzalne storitve« (v nadaljnjem besedilu: izvajalec univerzalne storitve) je izvajalec poštnih storitev, ki v skladu s tem zakonom zagotavlja univerzalno storitev ali njene dele v Republiki Sloveniji in je priglašen Evropski komisiji skladno s tretjim odstavkom 5. člena tega zakona;

10.  »kontaktna točka« je namenjena neposrednemu delu z uporabniki poštnih storitev in je lahko organizirana kot pošta, pogodbena pošta ali posebna organizacijska oblika točke za stike, ki jo določi izvajalec univerzalne storitve, na primer izpostavljeno okence, pismonoška postaja ali premična pošta;

11.  »naslovnik ali naslovnica« (v nadaljnjem besedilu: naslovnik) je fizična ali pravna oseba, na katero je naslovljena poštna pošiljka;

12.  »plačilo agenciji« po tem zakonu pomeni povračilo za stroške delovanja agencije za poštne storitve;

13.  »posamično dovoljenje« (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje) je dovoljenje, ki ga agencija dodeli izvajalcu poštnih storitev z izdajo odločbe, ki daje izvajalcu poštnih storitev posebne pravice ali podredi njegovo delovanje posebnim obveznostim, ki dopolnjujejo splošno dovoljenje, kadar je primerno, ko izvajalec poštnih storitev ne sme uveljavljati ustreznih pravic, dokler ne prejme odločbe agencije;

14.  »pošiljatelj ali pošiljateljica« (v nadaljnjem besedilu: pošiljatelj) je fizična ali pravna oseba, ki sproži postopek pošiljanja poštne pošiljke;

15.  »pošiljka korespondence« je vrsta komunikacije v pisni obliki na kakršnemkoli fizičnem mediju, ki ga je treba prenesti in dostaviti na naslov, ki ga je navedel pošiljatelj v sami pošiljki korespondence ali na ovitku. Knjige, katalogi, časopisi in periodični tisk se ne štejejo za pošiljko korespondence;

16.  »poštna pošiljka« je pošiljka, ki je naslovljena v končni obliki, v kakršni jo bo prenesel izvajalec poštnih storitev. Poleg pošiljk korespondence lahko take pošiljke vključujejo še na primer knjige, kataloge, časopise, periodični tisk, poštne pakete, ki vsebujejo blago s komercialno vrednostjo ali brez nje;

17.  »poštne celine« so dopisnice in ovitki, ki imajo natiskano znamko ali namesto znamke besedilo kot potrdilo, da je plačana poštnina za ustrezno cenovno stopnjo dopisnice ali ovitka;

18.  »poštne storitve« so storitve, ki vključujejo sprejem, usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk v notranjem ali čezmejnem poštnem prometu.

Med poštne storitve ne spadajo:

–  prenos pošiljke naslovniku, ki ga opravi pošiljatelj sam;

–  prenos pošiljke v primerih, ko sta naslovnik in pošiljatelj ista oseba in prenosa ne opravi izvajalec poštnih storitev;

–  prenos pošiljke, ki ni naslovljena s polno navedbo imena naslovnika, ampak zgolj z delno oznako naslova, kot npr. območje pošte, naselje, ulica (z nenaslovljenimi oglaševalskimi, marketinškimi in drugimi sporočili);

–  prevoz kot samostojna storitev;

19.  »poštne vrednotnice« so poštne znamke in poštne celine;

20.  »poštno omrežje« je sistem organizacije in vseh vrst sredstev, ki jih uporabljajo izvajalci univerzalne storitve, še zlasti za:

–  sprejem poštnih pošiljk, ki spadajo v obveznost univerzalne storitve s točk dostopa po vsem ozemlju Republike Slovenije,

–  prenos teh pošiljk in ravnanje z njimi od točk dostopa do distribucijskega centra,

–  dostavo na naslove, označene na pošiljkah;

21.  »priporočena poštna pošiljka« je poštna storitev, ki v skladu s tem zakonom po enotni tarifi zagotavlja jamstvo za izplačilo odškodnine ob izgubi, kraji ali poškodbi in omogoča, da lahko pošiljatelj na svojo zahtevo pridobi dokaz o dostavi te pošiljke;

22.  »rezervirane poštne storitve« so prenos poštnih pošiljk korespondence v notranjem prometu in v Republiko Slovenijo prispelih poštnih pošiljk korespondence v mednarodnem poštnem prometu, če je masa teh poštnih pošiljk manjša od 50 g in cena nižja od dvainpolkratnika cene prenosa poštne pošiljke korespondence standardne kategorije prve težnostne stopnje, ki je določena v splošnem aktu agencije. Za rezervirane poštne storitve se ne štejeta izmenjava dokumentov in direktna pošta;

23.  »sprejem« je postopek, s katerim izvajalec poštnih storitev zbira poštne pošiljke zaradi dostave;

24.  »splošno dovoljenje« je ureditev tega zakona, ki omogoča, da izvajalec poštnih storitev izvaja poštne storitve na podlagi obvestila brez pridobitve izrecne odločbe agencije;

25.  »storitve po tarifi za en kos« so poštne storitve, za katere je tarifa določena s splošnimi pogoji izvajalcev univerzalne storitve za posamezne poštne pošiljke;

26.  »terminalni stroški« so plačilo izvajalcem univerzalne storitve za distribucijo prispele čezmejne pošte, ki vsebuje poštne pošiljke iz druge države članice ali iz tretje države;

27.  »točke dostopa« so fizični objekti, vključno s poštnimi nabiralniki ob javnih cestah ali v prostorih izvajalcev poštne storitve, ki so namenjeni javnosti in preko katerih lahko pošiljatelji oddajo poštne pošiljke poštnemu omrežju;

28.  »uporabnik ali uporabnica poštnih storitev« (v nadaljevanju: uporabnik poštnih storitev) je vsaka fizična ali pravna oseba, ki uporablja poštne storitve kot pošiljatelj ali naslovnik;

29.  »vrednostna poštna pošiljka« je poštna storitev, ki zavaruje poštno pošiljko ob izgubi, kraji ali poškodbi do vrednosti, ki jo navede sam pošiljatelj, in omogoča, da pošiljatelj na svojo zahtevo pridobi dokaz o njeni vročitvi;

30.  »vročitev« je izročitev poštne pošiljke naslovniku kot posebna oblika dostave, kadar je treba potrditi prevzem.

II. UNIVERZALNA STORITEV

1. UNIVERZALNA STORITEV IN ZAMENLJIVE STORITVE

3. člen
(univerzalna storitev)

(1) Univerzalna storitev je trajno, redno in nemoteno izvajanje ene ali več s tem zakonom določenih poštnih storitev s predpisano kakovostjo na celotnem ozemlju Republike Slovenije ali na njenem delu po cenah, dostopnih za vse uporabnike poštnih storitev.

(2) Kot univerzalna storitev se izvajajo te poštne storitve:

1.     sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih pošiljk do mase 2 kg,

2.     sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih paketov do mase 10 kg,

3.     storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke in

4.     prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne.

(3) Agencija lahko s splošnim aktom glede na stanje trga poštnih storitev in ugotovljenih potreb uporabnikov poveča omejitev mase poštnih paketov pri univerzalni storitvi do mase, ki ne presega 20 kg, in lahko predpiše posebne ureditve za dostavo takšnih paketov. Ne glede na navedeno pa mora biti kot del univerzalne storitve iz prejšnjega odstavka zagotovljena dostava poštnih paketov prejetih iz drugih držav članic Evropske unije do mase, ki ne presega 20 kg na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

(4) Univerzalna storitev se izvaja v notranjem in čezmejnem poštnem prometu.

(5) Velikost, oprema in druge lastnosti poštnih pošiljk iz drugega odstavka tega člena morajo ustrezati določilom aktov Svetovne poštne zveze, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

(6) Agencija s splošnim aktom predpiše kakovost izvajanja univerzalne storitve in zagotovi tudi neodvisen nadzor nad izvajanjem njene kakovosti najmanj enkrat letno. Ugotovitve nadzora so tudi navedene v ustreznih poročilih, ki se objavljajo vsaj enkrat letno.

4. člen
(zamenljive storitve)

(1) Zamenljive storitve so poštne storitve, ki jih je mogoče z vidika uporabnika šteti za storitve, ki spadajo v nabor univerzalne storitve, saj so v zadostni meri medsebojno zamenljive z univerzalno storitvijo (v nadaljnjem besedilu: zamenljive storitve).

(2) Med zamenljive storitve spadajo predvsem vse storitve iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(3) Agencija v posamičnih primerih ob uporabi pravil konkurenčnega prava presodi, ali so to zamenljive storitve ter pri tem upošteva značilnosti storitev, vključno z značilnostmi dodane vrednosti, ter njihove predvidene uporabe in določanja cen. Agencija pri tem lahko pridobi tudi predhodno mnenje organa, pristojnega za varstvo konkurence.

2. ZAGOTAVLJANJE UNIVERZALNE STORITVE

5. člen
(zagotavljanje univerzalne storitve)

(1) Republika Slovenija v javnem interesu zagotavlja vsem uporabnikom poštnih storitev na njenem celotnem ozemlju pod enakimi pogoji trajno, redno in nemoteno izvajanje univerzalne storitve, ki se sme prekiniti le zaradi višje sile ali v razmerah, nevarnih za dostavljavca.

(2) Agencija lahko imenuje enega ali več izvajalcev univerzalne storitve za celotno ozemlje Republike Slovenije. Agencija lahko imenuje različne izvajalce univerzalne storitve za zagotavljanje različnih delov univerzalne storitve in za pokrivanje različnih delov ozemlja Republike Slovenije, pri čemer mora zagotoviti, da se ne prekrivajo obveznosti univerzalne storitve.

(3) Z univerzalno storitvijo se vsem uporabnikom poštnih storitev zagotavljata najmanj pet delovnih dni tedensko najmanj en sprejem in ena dostava dnevno na dom ali v prostore vsake fizične ali pravne osebe. Tedenska pogostost sprejema in dostave se ob povečanem številu dela prostih dni v posameznem tednu sorazmerno zmanjša.

(4) Agencija s splošnim aktom določi izjeme pri izvajanju univerzalne storitve iz prejšnjega odstavka glede na okoliščine in zemljepisne pogoje ter pogoje za odstopanje od dostave na dom ali v prostore fizične ali pravne osebe z eno dostavo na ustrezno mesto. Vsako izjemo ali odstopanje od zahtev, ki izhajajo iz določb prejšnjega odstavka, agencija sporoči Evropski komisiji in vsem pristojnim državnim organom držav članic Evropske unije.

(5) Izvajalec univerzalne storitve mora izpolnjevati te zahteve:

–       da ponudi storitev, ki zagotavlja upoštevanje bistvenih zahtev;

–       da ponudi uporabnikom v primerljivih pogojih enako storitev;

–       da je storitev na voljo brez kakršnekoli oblike diskriminacije, zlasti brez diskriminacije zaradi političnih, verskih ali ideoloških pomislekov;

–       da storitev ni prekinjena ali ustavljena, razen zaradi višje sile;

–       da se storitev izvaja v skladu s tehničnim, gospodarskim in družbenim okoljem in potrebami uporabnikov.

(6) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) lahko glede na stanje trga poštnih storitev in zaradi zagotovitve enakopravne obravnave vseh uporabnikov poštnih storitev z uredbo določi dodatne storitve, za katere veljajo enaki pogoji, kot za univerzalne storitve. Če je potrebno financiranje teh dodatnih storitev, sredstva zagotovi ministrstvo, pristojno za pošto (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) iz državnega proračuna, ob upoštevanju pravil o državni pomoči.

6. člen
(obveščanje)

(1) Izvajalec univerzalne storitve mora vsaj enkrat letno objaviti dovolj natančne in posodobljene informacije o posameznih lastnostih in kakovosti univerzalne storitve. Informacije o splošnih pogojih in cenah mora objaviti najmanj sedem dni pred njihovo uveljavitvijo. Te informacije mora izvajalec univerzalne storitve objaviti na svojih spletnih straneh in v poslovnih prostorih, namenjenih za neposredno delo z uporabniki poštnih storitev. Kadar se izvajalec univerzalne storitve v teh informacijah sklicuje na tehnične standarde, se mora sklicevati na standarde poštnih storitev, ki so objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

(2) Agencija objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in na svoji spletni strani izvajalce univerzalne storitve, obseg njihovih pravic in obveznosti.

(3) Agencija obvesti Evropsko komisijo o načinu objavljanja informacij iz prvega odstavka tega člena ter o identiteti izvajalcev univerzalne storitve iz prvega in drugega odstavka 7. člena tega zakona in o tem seznani ministrstvo.

3. IMENOVANJE IZVAJALCA UNIVERZALNE STORITVE

7. člen
(imenovanje izvajalca univerzalne storitve)

(1) Agencija imenuje izvajalca univerzalne storitve ter mu naloži obveznost izvajanja univerzalne storitve, kadar presodi, da je za kakovostno zagotavljanje univerzalne storitve na posameznem delu ozemlja Republike Slovenije to potrebno. Agencija lahko imenuje izvajalca univerzalne storitve za vsako poštno storitev, ki se izvaja kot del univerzalne storitve ali za več teh storitev skupaj. Agencija lahko imenuje izvajalca univerzalne storitve za posamezni del ozemlja Republike Slovenije ali pa za celotno ozemlje Republike Slovenije.

(2) Agencija imenuje izvajalca univerzalne storitve iz prejšnjega odstavka z odločbo na podlagi analize stanja ali z odločbo na podlagi javnega razpisa.

(3) Z odločbo na podlagi analize stanja imenuje agencija izvajalca univerzalne storitve, kadar presodi, da le en izvajalec poštnih storitev lahko zagotovi zahtevano kakovost izvajanja univerzalne storitve. Pri tem agencija presoja predvsem razpoložljivost finančnih virov ter njegovo dosedanjo stroškovno učinkovitost, zanesljivost in doseganje kakovosti pri izvajanju poštnih storitev.

(4) Pred izdajo odločbe na podlagi analize stanja agencija v Uradnem listu in na svojih spletnih straneh objavi javni poziv za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti glede interesa za izvajanje univerzalne storitve ter zagotovitve njene kakovosti izvajanja. Agencija v javnem pozivu določi rok za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti, ki ne sme biti krajši od 30 dni ter vprašanja, o katerih želi pridobiti mnenja zainteresirane javnosti. Agencija ohrani stopnjo zaupnosti prejetih informacij, ki so označene kot poslovna skrivnost.

(5) Agencija začne postopek za izdajo odločbe za imenovanje izvajalca univerzalne storitve na podlagi javnega razpisa, kadar presodi, da vsaj dva izvajalca poštnih storitev lahko zagotovita zahtevano kakovost izvajanja univerzalne storitve.

8. člen
(imenovanje izvajalca univerzalne storitve s predhodno uporabo javnega razpisa)

(1) V javnem razpisu iz petega odstavka prejšnjega člena se določijo različne sestavine, ki jih zajema univerzalna storitev na določenem delu ali na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Pri tem lahko agencija objavi več javnih razpisov ali en javni razpis, ki je razdeljen na več sklopov.

(2) Pri oblikovanju meril za izbiro izvajalca univerzalne storitve mora agencija upoštevati cilje zanesljivosti, kakovosti in stroškovne učinkovitosti izvajanja univerzalne storitve.

(3) Agencija mora v postopkih na podlagi tega člena upoštevati načelo učinkovitosti, objektivnosti, preglednosti in nediskriminacije.

9. člen
(komisija)

(1) Postopek javnega razpisa za izbiro izvajalca univerzalne storitve vodi komisija, ki jo s pisno odločbo imenuje direktor ali direktorica (v nadaljnjem besedilu: direktor) agencije (v nadaljnjem besedilu: komisija).

(2) Komisijo sestavljajo predsednik ali predsednica (v nadaljnjem besedilu: predsednik) in najmanj dva člana ali članici (v nadaljnjem besedilu: člani komisije).

(3) Predsednik in člani komisije morajo imeti najmanj univerzitetno izobrazbo. Sestava komisije mora zagotoviti znanja s področja računovodstva, prava, financ in poštne logistike.

(4) Predsednik in člani komisije ne smejo biti s ponudniki interesno povezani v smislu poslovne povezanosti ali sorodstvenega razmerja. Za take osebe se štejejo zlasti:

1.     osebe, ki so zaposlene pri enem od izvajalcev poštnih storitev ali so člani nadzornega sveta ali upravnega odbora katerega izmed izvajalcev poštnih storitev;

2.     osebe, ki imajo lastninske deleže v višini več kot 100.000 eurov v vsaj eni družbi, ki izvaja poštne storitve, ali v družbi, ki ima vsaj 25‑odstotni lastniški delež v družbah, ki izvajajo poštne storitve;

3.     osebe, katerih zakonec ali oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja enake pravne posledice kakor zakonska zveza, ali s katero živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti ali sorodnik v ravni vrsti do vključno drugega kolena je član nadzornega sveta ali upravnega odbora v družbah, ki izvajajo poštne storitve ali ima lastninske deleže v višini več kot 100.000 eurov v vsaj eni družbi, ki izvaja poštne storitve, ali v družbi, ki ima vsaj 25‑odstotni lastniški delež v družbah, ki izvajajo poštne storitve.

10. člen
(javni razpis)

(1) Javni razpis za izbiro izvajalca univerzalne storitve mora biti objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije in na spletni strani agencije. Objava javnega razpisa mora vsebovati zlasti:

1.     ime in sedež agencije;

2.     pravno podlago za izvedbo javnega razpisa;

3.     predmet javnega razpisa;

4.     navedbo osnovnih pogojev za kandidiranje na javnem razpisu in meril, s pomočjo katerih se med tistimi, ki izpolnjujejo pogoje, izberejo izvajalci univerzalne storitve;

5.     rok, do katerega morajo biti dostavljene vloge za izbiro izvajalca univerzalne storitve;

6.     datum odpiranja vlog za izbiro izvajalca univerzalne storitve ali datumi odpiranja vlog, če je v javnem razpisu predvideno njihovo zaporedno odpiranje;

7.     rok, v katerem bodo morebitni izvajalci univerzalne storitve obveščeni o izidu javnega razpisa;

8.     kraj, čas ter osebo, pri kateri lahko zainteresirani dvignejo razpisno dokumentacijo.

(2) Agencija lahko v javnem razpisu poleg podatkov iz prejšnjega odstavka objavi tudi druge potrebne podatke.

11. člen
(razpisna dokumentacija)

(1) Agencija mora interesentom za izvajalca univerzalne storitve omogočiti vpogled v razpisno dokumentacijo in jim na njihovo zahtevo predati kopijo razpisne dokumentacije.

(2) V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi potrebni podatki, ki omogočajo, da se sestavi popolna vloga za izvajanje univerzalne poštne storitve.

(3) Agencija mora v razpisni dokumentaciji navesti vse pogoje, ki jih mora izpolnjevati vloga, da se šteje za popolno.

(4) Agencija mora v razpisni dokumentaciji navesti, katera dokazila o izpolnjevanju pogojev morajo biti priložena, da se ponudba šteje za popolno.

(5) Komisija mora pred odločitvijo o objavi javnega razpisa potrditi v zapisniku, da je vsebina razpisne dokumentacije pripravljena tako, da je mogoče pričakovati uspešen javni razpis.

12. člen
(vloga)

(1) Vloga za izbiro izvajalca univerzalne storitve mora biti dostavljena do roka, ki je določen v objavi javnega razpisa. Rok za predložitev vlog mora biti najmanj 90 dni.

(2) Vloga mora biti dostavljena v zapečatenem ovitku, ovitek pa mora biti označen z »ne odpiraj – vloga« in navedbo javnega razpisa, na katerega se nanaša.

13. člen
(odpiranje vlog)

(1) Odpiranje prejetih vlog za izbiro izvajalca univerzalne storitve vodi komisija. Odpiranje se izvede v roku, ali rokih, predvidenih v javnem razpisu za odpiranje vlog.

(2) Odpiranje prejetih vlog je javno.

(3) Odpirajo se samo v roku dostavljeni, pravilno izpolnjeni in označeni ovitki, ki vsebujejo vloge, in sicer v vrstnem redu, v katerem so bili dostavljeni.

14. člen
(zapisnik)

(1) Komisija mora sproti pisati zapisnik o odpiranju vlog, ki vsebuje predvsem:

1.     naslov, prostor in čas odpiranja dospelih vlog;

2.     predmet javnega razpisa;

3.     imena navzočih predstavnikov komisije;

4.     imena vlagateljev ali vlagateljic (v nadaljnjem besedilu: vlagatelji) vlog po vrstnem redu odpiranja vlog;

5.     ugotovitve o popolnosti vlog;

6.     navedbo tistih vlagateljev, ki niso dostavili popolne vloge.

(2) Pri odpiranju ugotavlja komisija popolnost vlog glede na to, ali so bili predloženi vsi zahtevani dokumenti (formalna popolnost). Zapisnik podpišejo predsednik in člani komisije.

15. člen
(dopolnitev vlog)

(1) Komisija v petih dneh od odpiranja vlog pisno pozove vlagatelje vlog, katerih vloge niso bile popolne, da jih dopolnijo. Rok za dopolnitev ne sme biti krajši od osmih dni in daljši od 15 dni.

(2) Nepopolne vloge, ki jih vlagatelji v roku iz prejšnjega odstavka ne dopolnijo, se zavržejo.

16. člen
(ocenjevanje vlog)

(1) Komisija strokovno pregleda popolne vloge ter jih oceni na podlagi pogojev in meril, navedenih v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji. Komisija mora o izvajanju strokovnega pregleda popolnih vlog in o njihovem ocenjevanju sestaviti zapisnik.

(2) Na podlagi ocene vlog komisija pripravi predlog izbire izvajalca univerzalne storitve, ki ga podpišejo predsednik in člani komisije.

(3) Obrazloženi predlog izbire izvajalca univerzalne storitve se predloži direktorju agencije ali osebi, ki jo je on pooblastil za sprejetje odločitve o izbiri izvajalca univerzalne storitve.

(4) Po prejemu obrazloženega predloga iz prejšnjega odstavka se nadaljuje odločanje po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe.

17. člen
(omejitev dokazovanja)

V upravnem postopku, začetem po javnem razpisu, ni dopustno predlaganje ali izvajanje dokazov, ki bi morali biti sestavni del popolne ponudbe ali bi kakorkoli spreminjali ponudbo.

18. člen
(izbira ponudnikov)

Agencija o ponudbah odloči z izdajo odločbe o izbiri izvajalca univerzalne storitve. Agencija mora izdati in vročiti odločbe vsem ponudnikom v rokih, navedenih v javnem razpisu, ter hkrati obvestiti javnost o svoji odločitvi.

III. FINANCIRANJE NETO STROŠKOV UNIVERZALNE STORITVE

19. člen
(nadomestilo za obveznost izvajanja univerzalne storitve)

(1) Če obveznost izvajanja univerzalne storitve povzroča neto stroške in pomeni nepravično finančno breme za izvajalca univerzalne storitve, je izvajalec upravičen do nadomestila za izvajanje univerzalne storitve.

(2) Neto strošek obveznosti univerzalne storitve iz prejšnjega odstavka je vsak strošek, ki je nujen za izvajanje univerzalne storitve in je s to storitvijo povezan. Izračuna se kot razlika med neto stroški imenovanega izvajalca univerzalne storitve, ki posluje z obveznostmi univerzalne storitve, in neto stroški istega izvajalca, ki bi jih imel, če bi posloval brez obveznosti univerzalne storitve. Agencija na podlagi izračuna neto stroškov obveznosti univerzalne storitve ugotovi, ali ti res pomenijo nepravično breme.

(3) Izvajalcu univerzalne storitve se na podlagi njegove zahteve in pod pogoji iz prvega odstavka tega člena izplačuje nadomestilo za izvajanje univerzalne storitve iz kompenzacijskega sklada, ki ga ustanovi in upravlja agencija.

20. člen
(postopek izračuna neto stroška obveznosti univerzalne storitve)

(1) Izvajalec univerzalne storitve, ki želi uveljavljati pravico do nadomestila za izvajanje univerzalne storitve, mora zahtevo, skupaj z izračunom dejanskih neto stroškov obveznosti univerzalne storitve in utemeljeno z računovodskimi izkazi in drugimi računovodskimi informacijami, poslati agenciji po revidiranem poslovnem poročilu za preteklo leto, vendar najpozneje do 30. junija v tekočem letu. Pri tem se upoštevajo obračunske metode v skladu z 21. in 36. členom tega zakona, ki jih predhodno potrdi agencija.

(2) Agencija s splošnim aktom predpiše vsebino, obliko in strukturo računovodskih informacij iz prejšnjega odstavka.

(3) Agencija na podlagi pregleda izračuna neto stroškov obveznosti univerzalne storitve posameznih izvajalcev univerzalne storitve te izračune potrdi ali spremeni, če ugotovi, da izračuni niso ustrezni.

(4) Izvajalci univerzalne storitve morajo na njeno zahtevo dostaviti agenciji vse podatke in informacije, ki so potrebni za pojasnitev neto stroškov obveznosti univerzalne storitve.

(5) Agencija na podlagi potrjenih ali spremenjenih izračunov neto stroškov obveznosti univerzalne storitve za preteklo leto, kadar ugotovi, da ti predstavljajo nepravično breme, z odločbo določi višino nadomestila, ki ne sme presegati izračunanih neto stroškov.

21. člen
(sestavine izračuna neto stroška obveznosti univerzalne storitve)

(1) Pri izračunu neto stroška obveznosti univerzalne storitve je treba upoštevati, da:

–       lahko temelji le na stroških, povezanih z izvajanjem univerzalne storitve s predpisano kakovostjo;

–       se pri izračunih upoštevajo le sestavine univerzalnih storitev:

a)   pri katerih ima izvajalec te storitve izgubo ali

b)   se izvajajo pod stroškovnimi pogoji, ki ne ustrezajo običajnim komercialnim standardom;

–       se pri izračunih upošteva zagotavljanje univerzalne storitve za posebne uporabnike ali skupine uporabnikov, pri katerih ima izvajalec te storitve izgubo ali se izvajajo pod stroškovnimi pogoji, ki ne ustrezajo običajnim komercialnim standardom, pri čemer je te neto stroške treba izračunati ločeno od drugih neto stroškov;

–       je treba ločene neto stroške sešteti tako, da se prepreči dvojno štetje neposrednih in posrednih stroškov in koristi;

–       se, kadar je mogoče, univerzalno storitev zagotavljati s predpisano kakovostjo in v skladu s tem zakonom na več različnih načinov, za izračun upošteva način, ki zagotavlja izvajanje univerzalne storitve predpisane kakovosti z najmanj stroški, tudi kadar se je izvajalec univerzalne storitve odločil za drugačen način;

–       ima izvajalec univerzalne storitve pravico z izvajanjem univerzalne storitve ustvarjati primeren dobiček, ki ohrani stopnjo dobičkonosnosti sredstev, ki bi jo imel brez izvajanja univerzalne storitve;

–       mora biti upoštevano zmanjšanje neto stroška univerzalne storitve za vse opredmetene in neopredmetene koristi izvajalca univerzalne storitve, ki jih ima zaradi izvajanja univerzalne storitve.

(2) Opredmetene in neopredmetene koristi izvajalca univerzalne storitve iz sedme alineje prejšnjega odstavka so:

–       prihodki s storitvami, ki niso univerzalne storitve in jih izvajalec ne bi mogel ustvariti, če ne bi izvajal univerzalne storitve;

–       povečanje vrednosti blagovnih znamk zaradi izvajanja univerzalne storitve;

–       zmanjšanje stroškov izvajanja drugih storitev zaradi sinergijskih učinkov, ki nastanejo zaradi izvajanja univerzalne storitve;

–       druge opredmetene in neopredmetene koristi, ki jih na podlagi računovodskih izkazov in drugih računovodskih informacij ter uporabe revizijskih postopkov ugotovi agencija.

(3) Agencija način izvajanja tega člena podrobneje uredi v splošnem aktu.

22. člen
(kompenzacijski sklad in njegovo delovanje)

(1) Kompenzacijski sklad iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona ustanovi agencija tako, da odpre poseben bančni račun in zanj vodi ločeno računovodsko evidenco.

(2) V kompenzacijski sklad iz prejšnjega odstavka morajo prispevati vsi izvajalci univerzalne storitve in izvajalci zamenljivih storitev (v nadaljnjem besedilu: zavezani izvajalci poštnih storitev).

(3) Prihodki kompenzacijskega sklada so prispevki zavezanih izvajalcev poštnih storitev, odhodki pa so izplačana nadomestila za izvajanje univerzalne storitve izvajalcem univerzalne storitve.

(4) Izvajalec univerzalne storitve, katerega izračunani prispevek v kompenzacijski sklad je manjši od izračunanega nadomestila za izvajanje obveznosti univerzalne storitve, ne plača prispevka v kompenzacijski sklad. Kot nadomestilo se mu izplača le razlika med izračunanim nadomestilom in izračunanim prispevkom.

23. člen
(prihodki kompenzacijskega sklada)

(1) Višino prispevkov zavezanih izvajalcev poštnih storitev v kompenzacijski sklad določi agencija tako, da izračuna:

–       celotno obveznost financiranja izvajanja univerzalne storitve;

–       višino prispevka vsakega zavezanega izvajalca poštnih storitev sorazmerno deležu njegovih prihodkov, ustvarjenih z zamenljivimi storitvami, skupaj z univerzalno storitvijo tako, da se s prispevki vseh zavezanih izvajalcev poštnih storitev pokrije celotna obveznost financiranja izvajanja univerzalne storitve.

(2) (črtan)

(3) Zavezani izvajalec poštnih storitev prispeva izračunano obveznost v kompenzacijski sklad na podlagi odločbe agencije. Agencija v odločbi določi tudi rok plačila, ki ne sme biti krajši od 30 dni.

(4) Zavezani izvajalec poštnih storitev mora vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz preteklega leta, ki ga ima na podlagi izvajanja poštnih storitev. Če zavezani izvajalec poštnih storitev do tega roka tega ne stori, upošteva agencija njegov celotni prihodek iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

(5) Če utemeljeno sumi o resničnosti podatkov, ki jih je sporočil zavezani izvajalec poštnih storitev, lahko agencija ali po izbiri agencije pooblaščeni revizor ali revizorka pregleda podatke in oceni prihodek tega izvajalca. Če se ocenjeni prihodek bistveno razlikuje od sporočenega prihodka iz četrtega odstavka tega člena, agencija pri izračunu upošteva ocenjeni prihodek.

(6) Agencija vsako leto preverja poslovne izide, ugotavlja dejansko plačane prispevke posameznih izvajalcev in njihove dejanske obveznosti.

IV. POGOJI ZA ZAGOTAVLJANJE POŠTNIH STORITEV IN DOSTOP DO POŠTNEGA OMREŽJA

24. člen
(izvajanje poštnih storitev)

(1) Poštne storitve, če ta zakon ne določa drugače, lahko ob upoštevanju bistvenih zahtev izvaja vsaka fizična ali pravna oseba (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), ki o tem vnaprej pisno ali po elektronski pošti obvesti agencijo.

(2) Če agencija na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka in po presoji iz tretjega odstavka 4. člena tega zakona ugotovi, da želi vlagatelj izvajati zamenljive storitve, izda o tem ugotovitveni sklep, v katerem navede tudi bistvene zahteve in obveznosti, ki jih ima vlagatelj po tem zakonu.

(3) Univerzalna storitev se v primerih iz 7. člena tega zakona izvaja na podlagi odločbe agencije.

25. člen
(obvestilo)

(1) Vlagatelj mora v obvestilu iz prvega odstavka prejšnjega člena navesti ime firme, naslov ali sedež, statusno obliko podjetja, v kateri bo izvajal poštne storitve, in podrobnosti o vrstah poštnih storitev, ki jih bo izvajal, ter priložiti izjavo o vrsti dejavnosti, ki jo bo opravljal v skladu z veljavno standardno klasifikacijo dejavnosti.

(2) Izvajalec poštnih storitev mora pisno ali po elektronski pošti obvestiti agencijo o vsaki spremembi podatkov iz prejšnjega odstavka v 30 dneh od njenega nastanka, o vsaki predvideni spremembi ali prenehanju izvajanja poštnih storitev pa najmanj 15 dni vnaprej.

(3) Agencija v 15 dneh od prejema obvestila o prenehanju izvajanja zamenljivih storitev o tem izda sklep, v katerem med drugim ugotovi morebitne neporavnane obveznosti izvajalca zamenljivih storitev do kompenzacijskega sklada in ugotovi, katere njegove obveznosti po tem zakonu prenehajo.

26. člen
(odločba o imenovanju izvajalca univerzalne storitve)

(1) Agencija izda odločbo o imenovanju izvajalca univerzalne storitve (v nadaljnjem besedilu: odločba) na način, določen v 7. členu tega zakona.

(2) Odločba se izda za najmanj pet in največ 20 let.

(3) Prenos odločbe na drugo fizično ali pravno osebo ni dovoljen. Za prenos odločbe se ne šteje pogodbeno zagotavljanje kontaktnih točk.

27. člen
(vsebina odločbe)

(1) Odločba vsebuje zlasti:

1.     določbo o pravici in obveznosti izvajanja dela ali celote univerzalne storitve na delu ali celotnem ozemlju Republike Slovenije;

2.     podatke o imetniku odločbe;

3.     čas veljavnosti odločbe;

4.     posebne pravice in obveznosti, ki jih mora izpolnjevati imetnik odločbe pri izvajanju univerzalne storitve, kot so npr. poštno omrežje, točke dostopa in kakovost prenosa poštnih pošiljk ter tudi druge zahteve in zaveze iz javnega razpisa.

(2) Imetnik odločbe mora sporočiti agenciji vse statusne spremembe v 30 dneh od njihovega nastanka.

28. člen
(sprememba odločbe)

(1) Odločba se lahko ob upoštevanju 7. člena tega zakona spremeni na predlog imetnika odločbe.

(2) Agencija lahko odločbo po uradni dolžnosti spremeni, in sicer:

1.     če je to nujno zaradi učinkovitega izvajanja univerzalne storitve;

2.     če to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji.

(3) Agencija lahko v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena izda novo odločbo, s katero se izdana odločba deloma ali v celoti spremeni. V primerih iz prejšnjega odstavka lahko agencija tudi prekliče veljavnost odločbe skladno z določbami 29. člena tega zakona, upoštevaje načelo sorazmernosti.

29. člen
(preklic veljavnosti odločbe)

(1) Veljavnost odločbe se lahko deloma ali v celoti prekliče.

(2) Odločbo, s katero se veljavnosti prejšnje odločbe prekliče, izda agencija po uradni dolžnosti ali na predlog imetnika dovoljenja.

(3) Agencija lahko prekliče veljavnost odločbe na predlog njenega imetnika, šele ko je izpolnil svoje obveznosti, ki izhajajo iz zakona ali drugega predpisa, odločbe in iz pogodb z uporabniki poštnih storitev.

(4) Agencija prekliče veljavnost odločbe po uradni dolžnosti, če:

1.     imetnik dovoljenja ne izpolnjuje več pogojev iz 7. člena tega zakona,

2.     je imetnik v postopku izbire navajal neresnične podatke in je to vplivalo na njegovo imenovanje;

3.     imetnik odločbe ne začne izvajati storitev iz odločbe, v enem letu po njeni izdaji, če ni v odločbi drugače določeno;

4.     imetnik odločbe kljub večkratnemu opozorilu agenciji ni poravnal svojih obveznosti;

5.     ob hujših kršitvah iz 68. člena tega zakona ali ponavljajočih se kršitvah ugotovljenih v postopku nadzora pri izpolnjevanju v odločbi navedenih obveznosti, če te kršitve niso bile odpravljene z milejšimi ukrepi v postopku nadzora;

6.     imetnik odločbe kljub opozorilu ne vzpostavi ustreznega sistema za preprečevanje posegov v zaupnost poštnih pošiljk.

(5) Če bi bilo ogroženo zagotavljanje univerzalne storitve, agencija prekliče veljavnost odločbe na podlagi tega člena šele potem, ko z odločbo imenuje drugega izvajalca univerzalne storitve.

30. člen
(postopek preklica veljavnosti odločbe)

(1) Kadar se postopek preklica veljavnosti odločbe začne po uradni dolžnosti, mora agencija o tem in o razlogih za začetek postopka nemudoma obvestiti imetnika odločbe.

(2) Ob kršitvi z zakonom ali odločbo določenih obveznosti, za katere je določeno, da se odločba razveljavi po uradni dolžnosti, mora agencija pred preklicem njene veljavnosti pisno opozoriti njenega imetnika, naj preneha s kršitvami ugotovljenimi v postopku nadzora, in mu določiti rok, v katerem jih mora odpraviti. Če tudi po poteku roka imetnik odločbe ni prenehal s kršitvami, agencija prekliče veljavnost odločbe ob upoštevanju zadnjega odstavka prejšnjega člena.

(3) Veljavnost odločbe se lahko prekliče deloma ali v celoti, upoštevaje načelo sorazmernosti.

(4) Preklic veljavnosti odločbe učinkuje od dneva dokončnosti odločbe, s katero je bila prejšnja odločba preklicana.

31. člen
(prenehanje veljavnosti odločbe)

(1) Odločba preneha veljati:

1.     s potekom obdobja, za katero je bila izdana,

2.     če je prenehal obstajati imetnik odločbe,

3.     s preklicem veljavnosti odločbe skladno z 29. členom tega zakona.

(2) V primeru iz 2. točke prejšnjega odstavka tega člena izda agencija odločbo, s katero ugotovi prenehanje veljavnosti odločbe.

32. člen
(dostop izvajalcev zamenljivih storitev do poštne infrastrukture ali storitev iz nabora univerzalne storitve)

(1) O dostopu do delov poštne infrastrukture ali storitev, zajetih v naboru univerzalne storitve, kot so sistem poštnih oznak, podatkovne zbirke z naslovi, poštni predali, nabiralniki za dostavo pošiljk, informacije o spremembi naslova, storitve preusmeritve poštne pošiljke in storitve vračanja pošiljk pošiljatelju, mora izvajalec univerzalne storitve skleniti z drugim izvajalcem zamenljivih storitev na njegovo zahtevo pogodbo, s katero uredita način in pogoje za dostop do poštnega omrežja, ceno dostopa, ki mora temeljiti na stroških, način obračunavanja in plačevanja ter druga vprašanja dostopa, vse ob upoštevanju določb o zaupnosti poštnih pošiljk in varstva osebnih podatkov iz X. poglavja tega zakona. Kopijo te pogodbe in njene morebitne dopolnitve ali spremembe mora izvajalec univerzalne storitve poslati agenciji v osmih dneh po sklenitvi.

(2) Izvajalec univerzalne storitve mora na podlagi splošnih pogojev za izvajanje poštnih storitev in cen storitev objaviti pregledne in nediskriminacijske pogoje za dostop iz prvega odstavka tega člena skupaj s ceno in načinom dostopa.

(3) Pri določitvi cene in pogojev za dostop iz prvega odstavka tega člena izvajalec univerzalne storitve ne sme diskriminirati različnih izvajalcev zamenljivih storitev.

(4) Če v štirih mesecih od zahteve izvajalca zamenljivih storitev ni sklenjena pogodba o dostopu, lahko izvajalec zamenljivih storitev zahteva od agencije, da odloči o dostopu.

(5) Izvajalec univerzalne storitve sme zavrniti dostop iz prvega odstavka tega člena le, če bi to ogrozilo izvajanje univerzalne storitve ali zaupnost poštnih pošiljk in varstvo osebnih podatkov ter o tem v 30 dneh obvesti agencijo.

(6) Agencija o zahtevi iz prejšnjega odstavka odloči ob smiselni uporabi 62. člena tega zakona. Agencija pri tem uredi le tista vprašanja, pri katerih ni mogoče doseči soglasja med strankama in niso v nasprotju z zakonom.

(7) Agencija lahko izvajalcu univerzalne storitve z odločbo naloži ukrepe, povezane z izpolnjevanjem obveznosti iz tega člena, ki morajo biti pregledni, sorazmerni in nediskriminacijski.

33. člen
(stavka)

(1) Izvajalec poštnih storitev mora ob stavki zagotoviti prenos:

–       poštnih pošiljk, ki se uporabljajo v sodnih postopkih, upravnih postopkih in postopkih zaradi prekrška ter priporočenih poštnih pošiljk za potrebe obrambe, zaščite in reševanja;

–       priporočenih in vrednostnih poštnih pošiljk, ki so bile sprejete pred začetkom stavke.

(2) Izvajalec poštnih storitev mora zagotoviti prenos vseh poštnih pošiljk, ki so bile oddane pred začetkom stavke, takoj po prenehanju stavke.

(3) Stavkovni odbor ali organ, ki je organizator stavke, mora zagotoviti, da se med stavko oddane pošiljke ne uničijo, izgubijo ali poškodujejo ter da so vse med stavko oddane poštne pošiljke prenesene z največ dvodnevno zamudo po prenehanju stavke.

34. člen
(obveznost plačila agenciji)

(1) Vsak izvajalec poštnih storitev iz drugega in tretjega odstavka 24. člena je zavezanec za plačilo agenciji.

(2) Način izračuna in poravnave plačil agenciji predpiše minister ali ministrica pristojen oziroma pristojna za pošto (v nadaljnjem besedilu: minister), pri čemer upošteva obratovalne stroške agencije glede na naloge, ki jih izvaja agencija po tem zakonu. Poštne storitve za slepe in slabovidne se ne upoštevajo pri izračunu višine plačila.

(3) Plačilo agenciji se poravnava letno.

(4) Agencija višino plačil iz tega člena določi s tarifo, ki je splošni akt agencije. Pri izdaji tarife agencija upošteva pokrivanje stroškov dela, ki jih ima agencija z izvrševanjem določb tega zakona, glede na načrtovane cilje in naloge, povezane s poštnimi storitvami, določenimi v programu dela agencije. Tarifa vsebuje posebno obrazložitev, v kateri se navedejo razlogi za sprejetje ali spremembo tarife, ter cilji, ki bi jih na ta način dosegli. Tarifa se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije skupaj z njeno obrazložitvijo in začne veljati naslednji dan po tej objavi.

(5) Pred izdajo ali spremembo tarife je treba predvideti stroške, ki jih ima agencija z izvrševanjem določb tega zakona ter določiti rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od dveh mesecev, v katerem se zavezanci iz prvega odstavka tega člena pozovejo, da dajo svoje mnenje, pripombe in predloge glede načrtovane izdaje ali spremembe tarife. V tem času se lahko opravijo tudi medsebojni razgovori. Za izdajo ali spremembo tarife je treba pridobiti predhodno soglasje vlade.

V. TARIFNA NAČELA IN PREGLEDNOST RAČUNOVODSKIH IZKAZOV

35. člen
(cene univerzalne storitve)

(1) Storitve iz nabora univerzalne storitve morajo izvajalci univerzalne storitve izvajati po cenah, ki so:

–       dostopne in vsem uporabnikom omogočajo dostop do ponujenih storitev ne glede na njihov zemljepisni položaj;

–       stroškovno naravnane in spodbujajo učinkovito zagotavljanje univerzalne storitve;

–       za istovrstne storitve enake na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

(2) Uporaba enotne tarife iz zadnje alineje prejšnjega odstavka ne izključuje pravice izvajalcev univerzalne storitve, da glede cene sklepajo individualne pogodbe z uporabniki.

(3) Tarife morajo biti pregledne in nediskriminacijske.

(4) Kadar izvajalci univerzalnih storitev uporabljajo posebne tarife, na primer za storitve za podjetja, za pošiljatelje masovne pošte ali za združevalce pošte različnih uporabnikov, morajo spoštovati načelo preglednosti in nediskriminacije pri tarifah in z njimi povezanimi pogoji. Tarife se skupaj s povezanimi pogoji enako uporabljajo med različnimi tretjimi strankami ter med tretjimi strankami in izvajalci univerzalne storitve, ki izvajajo enakovredne storitve. Take tarife so na voljo tudi uporabnikom, zlasti posameznim uporabnikom ter malim in srednjim podjetjem, ki pošiljajo pošto pod podobnimi pogoji.

(5) Razen storitev, ki so v skladu z ratificiranimi akti Svetovne poštne zveze oproščene plačila poštnine (literatura za slepe in slabovidne osebe), morajo biti univerzalne storitve slepim in slabovidnim osebam dostopne po enakih cenah kot drugim uporabnikom za istovrstne storitve. Pri tem so v to ceno že vključene tudi morebitne dodatne storitve, ki jih mora izvajalec univerzalne storitve zagotoviti za nemoteno izvajanje univerzalne storitve slepim in slabovidnim. Izvajalec univerzalne storitve lahko za slepe in slabovidne ponudi tudi ugodnejše pogoje.

36. člen
(ločene računovodske evidence in prepoved subvencioniranja)

(1) Zavezani izvajalci poštnih storitev, ki morajo prispevati v kompenzacijski sklad, morajo zagotoviti ustrezno ločeno računovodstvo, da se zagotovi delovanje tega sklada.

(2) Izvajalci univerzalne storitve vodijo ločene računovodske evidence v svojih računovodskih sistemih, ki jasno ločujejo med storitvami in izdelki, ki so del univerzalne storitve, in tistimi, ki to niso. To ločeno računovodstvo služi kot vir podatkov za izračun neto stroška univerzalne storitve. Taki notranji računovodski sistemi morajo delovati na podlagi dosledno uporabljenih in objektivno utemeljenih načel stroškovnega računovodstva.

(3) Računovodski sistemi iz prejšnjega odstavka brez poseganja v četrti odstavek tega člena dodelijo stroške na ta način:

a)     stroški, ki jih je mogoče neposredno pripisati določeni storitvi ali izdelku, se pripišejo tej storitvi ali izdelku;

b)     skupni stroški, ki jih ni mogoče neposredno pripisati določeni storitvi ali izdelku:

–  kadarkoli je mogoče, se porazdelijo na podlagi neposredne analize vira samih stroškov;

–  kadar neposredna analiza ni mogoča, se skupne stroškovne kategorije porazdelijo na podlagi posredne povezave z drugo stroškovno kategorijo ali skupino stroškovnih kategorij, za katero je mogoč neposreden prenos ali dodelitev; posredna povezava temelji na primerljivih stroškovnih strukturah;

–  kadar z neposrednimi in tudi s posrednimi ukrepi ni mogoče porazdeliti stroškov, se stroškovna kategorija porazdeli na podlagi splošnega porazdelitvenega faktorja, ki se izračuna s pomočjo koeficienta vseh izdatkov, ki so neposredno ali posredno pripisani ali dodeljeni vsaki storitvi iz drugega odstavka 3. člena tega zakona, ki se izvaja kot univerzalna storitev, na eni strani ter drugim storitvam na drugi strani;

–  skupni stroški, ki so nujni za izvajanje univerzalne in neuniverzalne storitve, se ustrezno porazdelijo; pri univerzalni in neuniverzalni storitvi se uporabijo enaki povzročitelji stroškov.

(4) Drugi sistemi stroškovnega računovodstva se lahko uporabljajo samo, če so združljivi z določbami iz prejšnjega odstavka in jih je odobrila agencija. Agencija mora Evropsko komisijo o tem obvestiti pred njihovo uporabo.

(5) Izvajalec univerzalne storitve ne sme z univerzalnimi storitvami subvencionirati preostalih poštnih storitev in drugih storitev, ki jih izvaja.

(6) Agencija zagotovi, da revizor ali strokovna institucija, ki sta neodvisna od izvajalca univerzalne storitve, preveri skladnost z enim od sistemov stroškovnega računovodstva iz drugega ali tretjega odstavka tega člena. Agencija občasno objavlja poročila o skladnosti.

(7) Izvajalec univerzalne storitve mora agenciji zagotoviti, da ima na voljo primerno podrobne informacije o sistemih stroškovnega računovodstva, ki jih uporablja. Agencija mora te informacije predložiti Evropski komisiji na njeno zahtevo. Na izrecno zahtevo agencije pa mora izvajalec univerzalne storitve dati na voljo tudi natančne računovodske informacije, ki izhajajo iz teh sistemov, agencija pa jih da na voljo tudi Evropski komisiji, če jih ta zahteva, pri čemer se upošteva stopnja zaupnosti teh informacij, kot jo določi izvajalec univerzalne storitve.

(8) Agencija lahko način izvajanja tega člena podrobneje uredi v splošnem aktu.

37. člen
(splošni pogoji in cene)

(1) Izvajalci poštnih storitev iz drugega in tretjega odstavka 24. člena tega zakona morajo objaviti splošne pogoje izvajanja poštnih storitev in cene teh storitev.

(2) Agencija lahko s splošnim aktom podrobneje določi, kaj mora obsegati vsebina splošnih pogojev za izvajanje poštnih storitev iz prejšnjega odstavka.

(3) Izvajalec univerzalne storitve mora pred uveljavitvijo splošnih pogojev in cen univerzalne storitve zanje pridobiti soglasje agencije in jih objaviti na svojih spletnih straneh ter v poslovnih prostorih, namenjenih za neposredno delo z uporabniki poštnih storitev najmanj sedem dni pred njihovo uveljavitvijo.

(4) Agencija izda soglasje k splošnim pogojem in cenam poštnih storitev iz prejšnjega odstavka v 30 dneh od dneva prejema. Če so potrebni dodatni podatki in izračuni, lahko po predhodnem obvestilu izvajalcu univerzalne storitve ta rok podaljša za 15 dni.

(5) Agencija ne izda soglasja k splošnim pogojem in cenam poštnih storitev iz tretjega odstavka tega člena, če:

1.     s splošnimi pogoji ne bi bilo zadoščeno potrebam uporabnikov poštnih storitev in trga ali bi ne bila zagotovljena učinkovita konkurenca;

2.     so predlagani splošni pogoji in cene v nasprotju z načeli preglednosti, nediskriminacije in zagotavljanja konkurence;

3.     so predlagane cene oblikovane v nasprotju s 35. členom tega zakona.

(6) Če agencija v roku iz četrtega odstavka tega člena ne izda in vroči izvajalcu univerzalne storitve soglasja, se šteje, da je soglasje dano.

VI. KAKOVOST STORITEV IN VARSTVO UPORABNIKOV POŠTNIH STORITEV

38. člen
(plačilo poštnih storitev)

(1) Poštna storitev se plača po veljavnem ceniku, katerega izvleček mora biti na voljo uporabnikom poštnih storitev na vidnem in dosegljivem mestu v prostorih izvajalca poštnih storitev, na zahtevo uporabnika poštnih storitev pa se mu mora omogočiti pogled v celoten cenik poštnih storitev.

(2) Plačilo poštne storitve se na pošiljki označi z:

–       veljavnimi poštnimi znamkami,

–       odtisi frankirnih strojev,

–       odtisi tiskarskih strojev ali drugimi načini tiskanja,

–       oznako, da je poštnina plačana.

(3) Minister lahko določi drug način označevanja plačila poštnine.

39. člen
(pravica do uporabe poštnih storitev in pravica do ugovora)

(1) Vsakdo ima pravico uporabljati poštne storitve v skladu z objavljenimi splošnimi pogoji in cenami.

(2) Vsak uporabnik poštnih storitev ima pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev v zvezi z dostopom do storitev ali izvajanjem storitev, ki ga lahko vloži pri tem izvajalcu poštnih storitev v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za izpodbijano odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev.

(3) Izvajalci poštnih storitev morajo kot sestavni del splošnih pogojev objaviti postopek reševanja ugovorov uporabnikov poštnih storitev.

(4) Če izvajalec poštnih storitev ne ugodi ugovoru uporabnika ali o njem ne odloči v 15 dneh po njegovem prejemu, lahko uporabnik poštnih storitev v 15 dneh od poteka tega roka vloži predlog za rešitev spora pred agencijo. Če je uporabnik poštnih storitev potrošnik, lahko vloži predlog za rešitev spora tudi pred izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov, ki izpolnjuje pogoje in zagotavlja postopek skladno z zakonom, ki ureja izvensodno reševanje potrošniških sporov, če izvajalec poštnih storitev priznava takšno pristojnost izvajalcev za reševanje potrošniških sporov. V primeru, da izvajalec poštnih storitev ne priznava nobenega izvajalca izvensodnega reševanja potrošniških sporov kot pristojnega za reševanje potrošniškega spora, mora potrošnika na to v pravnem pouku posebej opozoriti.

(5) Če se postopek pred izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov ne konča z zavezujočo odločbo skladno z zakonom, ki ureja izvensodno reševanje potrošniških sporov, lahko potrošnik ne glede na roke iz prejšnjega odstavka tega člena v 15 dneh od dneva, ko je bil ta postopek končan, vloži predlog za rešitev spora pred agencijo.

(6) Organizacije, ki lahko vložijo tožbo po zakonu, ki ureja varstvo potrošnikov, lahko vložijo ugovor zaradi kršitve splošnih pogojev in cen izvajalcev poštnih storitev pri poslovanju z uporabniki in potrošniki ter vložijo zahtevo za rešitev spora na agencijo po prejšnjem odstavku, pri čemer so oproščene plačila upravnih taks.

(7) Izvajalci univerzalne storitve, v primerih ko izvajalec univerzalne storitve ni bil imenovan pa tudi izvajalci zamenljivih storitev, vodijo za nadzor kakovosti izvajanja univerzalne storitve tudi evidence s podatki o številu ugovorov in načinu njihove obravnave, ki se objavljajo skupaj z letnim poročilom o nadzoru nad izvajanjem teh storitev iz šestega odstavka 3. člena tega zakona.

40. člen
(vpliv javnosti)

(1) Državni organi in agencija morajo pri oblikovanju poštne politike in sprejemanju predpisov in splošnih aktov na podlagi tega zakona pridobiti mnenje javnosti.

(2) Državni organi in agencija morajo predloge predpisov in aktov iz prejšnjega odstavka objaviti in povabiti uporabnike poštnih storitev, strokovnjake, izvajalce poštnih storitev in druge zainteresirane osebe, da prispevajo informacije, pripombe in predloge v roku, ki ne sme biti krajši od 30 dni.

(3) Po poteku roka iz prejšnjega odstavka in pred sprejetjem predpisa ali akta iz prvega odstavka tega člena mora agencija ali drug državni organ na spletnih straneh objaviti pridobljena mnenja in pripombe ter v objavi navesti, kako so bili upoštevani. Pri tem se ne objavijo zaupne informacije in podatki.

VII. DOSTAVLJANJE POŠTNIH POŠILJK

41. člen
(dostavljanje in vročanje poštnih pošiljk)

(1) Poštne pošiljke se dostavljajo v hišni predalčnik ali poštni predal v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev ali tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, če to ni mogoče, pa neposredno v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev. Če je potrebna vročitev, se poštne pošiljke vročajo osebno naslovniku ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk ali odraslemu članu gospodinjstva ali osebi, ki je zaposlena v gospodinjstvu naslovnika ali v njegovem poslovnem prostoru.

(2) Priporočene in vrednostne poštne pošiljke se vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se priporočena in vrednostna pošiljka vroči enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk.

(3) Če poštnih pošiljk iz prejšnjega odstavka zaradi odsotnosti ni mogoče vročiti osebam iz prejšnjega odstavka, pusti dostavljavec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka.

(4) Če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v roku, določenem v obvestilu iz prejšnjega odstavka, se poštna pošiljka vrne pošiljatelju.

(5) Če naslovnik ali osebe iz drugega odstavka tega člena priporočene in vrednostne poštne pošiljke nočejo sprejeti, napiše vročevalec ali vročevalka (v nadaljnjem besedilu: vročevalec) na poštno pošiljko ali vročilnico datum in razlog zavrnitve sprejema in poštno pošiljko vrne pošiljatelju.

(6) Če poštne pošiljke ni mogoče dostaviti naslovniku, in tudi ni mogoče ugotoviti kdo je pošiljatelj, izvajalec poštnih storitev na poštni pošiljki o tem napiše uradni zaznamek in jo shrani za eno leto od dneva zaznambe. Po poteku navedenega roka se taka poštna pošiljka zaprta komisijsko uniči.

(7) Če je prejemnik nepismen ali če se ne more podpisati, dostavljavec zapiše njegovo ime in priimek ter datum vročitve s pripombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.

42. člen
(drugi načini dostave in vročanja)

(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena se poštne pošiljke lahko dostavijo tudi na drugo ustrezno mesto, pod pogoji in na način, določen v splošnem aktu iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona.

(2) Če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, mora izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon.

43. člen
(hišni predalčnik)

(1) Lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) stanovanja ali poslovnega prostora mora ob vhodu v objekt zagotoviti namestitev, označitev in vzdrževanje hišnega predalčnika. Uporabnik poštnih storitev v posameznem stanovanju ali poslovnem prostoru pa mora zagotoviti praznjenje hišnega predalčnika.

(2) Hišni predalčniki v večstanovanjskih objektih morajo biti označeni s priimkom ali s firmo uporabnikov poštnih storitev v posameznem stanovanju ali poslovnem prostoru. Nameščeni morajo biti v pritličju, omogočen pa mora biti neoviran dostop. Če je vhod v stavbo zaklenjen, mora lastnik ali njen upravnik dostavljavcu zagotoviti dostop do predalčnikov. O načinu dostopa se dogovorita lastnik ali upravnik stavbe in izvajalec poštnih storitev.

(3) Če osebe iz prvega odstavka tega člena ne izpolnijo svojih obveznosti, jih mora izvajalec univerzalne storitve pisno opozoriti in jim za odpravo kršitev določiti primeren rok.

(4) Če osebe iz prvega odstavka tega člena kršitev ne odpravijo v roku iz prejšnjega odstavka, jim izvajalec iz prejšnjega odstavka ni dolžan dostavljati poštnih pošiljk, vendar mora o tem predhodno pisno obvestiti agencijo.

44. člen
(nameščanje predalčnikov)

Predalčniki morajo biti izdelani in nameščeni tako, da omogočajo varno dostavo dostavljavcu in zagotavljajo zaupnost poštnih pošiljk.

45. člen
(prepoved dostavljanja v predalčnik)

(1) Uporabnik poštnih storitev lahko prepove dostavljanje nenaslovljenih oglaševalskih, marketinških in drugih reklamnih sporočil v svoj predalčnik, tako da nanj nalepi nalepko, ki jo izda agencija. Prepoved dostavljanja v tak predalčnik velja za vse fizične ali pravne osebe, tudi za tiste, ki niso izvajalci poštnih storitev v skladu s tem zakonom.

(2) Prepoved iz prejšnjega odstavka velja tudi, če so nenaslovljena oglaševalska, marketinška in druga reklamna sporočila vložena v druge vrste nenaslovljenih pošiljk, katerih vročitev ni prepovedana z nalepko.

(3) Časopisi, revije, uradna glasila občin in lokalnih skupnosti, vabila ustanov, politična propagandna sporočila med volilno kampanjo, nenaslovljene pošiljke z informativno, izobraževalno ali humanitarno vsebino ter druge tiskane oblike uredniško oblikovanih vsebin se ne štejejo za pošiljke iz prvega odstavka tega člena.

(4) Agencija s splošnim aktom podrobneje določi videz in način izdajanja nalepke iz prvega odstavka tega člena.

VIII. POŠTNE VREDNOTNICE

46. člen
(izdajanje poštnih vrednotnic)

(1) Gospodarska družba Pošta Slovenije, d. o. o., ima izključno pravico izdajati poštne vrednotnice. V ta namen:

1.     izdaja poštne vrednotnice,

2.     priglasi poštne znamke pri Svetovni poštni zvezi in njenih državah članicah,

3.     prodaja in zamenjuje mednarodne kupone za odgovor,

4.     izvaža poštne vrednotnice.

(2) Minister potrdi letni program izdaje priložnostnih poštnih znamk, ki ga predloži gospodarska družba iz prejšnjega odstavka.

(3) Minister podrobneje določi način in postopek izdajanja poštnih vrednotnic.

47. člen
(neveljavne znamke)

(1) Neveljavne poštne znamke so tiste:

1.     ki so izdane v nasprotju s tem zakonom;

2.     ki so tako poškodovane, da ni razvidno ime države »SLOVENIJA«, nazivna vrednost, označena s številkami ali črkami, in navedba ali znak, ki označuje izdajatelja ali izdajateljico;

3.     ki so že bile uporabljene za označitev plačila poštnih storitev;

4.     ki jih ni izdala gospodarska družba iz prvega odstavka prejšnjega člena;

5.     katerih veljavnost je prenehala.

(2) Če je na poštni pošiljki nalepljena neveljavna poštna znamka, se šteje, da poštna storitev ni bila plačana.

IX. VSEBINA POŠTNIH POŠILJK IN ODGOVORNOST ZA ŠKODO

48. člen
(prepovedana vsebina poštnih pošiljk)

(1) V poštnih pošiljkah je prepovedano pošiljati:

1.     narkotike in psihotropne snovi, razen če je pošiljatelj ali naslovnik oseba, ki je po zakonu pooblaščena za promet z njimi ali za njihovo uporabo;

2.     eksplozivne, vnetljive, radioaktivne ali druge nevarne snovi;

3.     žive živali;

4.     predmete, katerih uvoz in promet sta prepovedana v naslovni državi;

5.     predmete, ki so nevarni za zaposlene pri izvajalcu poštnih storitev;

6.     druge snovi ali predmete, katerih pošiljanje je prepovedano na podlagi zakona.

(2) Ne glede na 2. in 3. točko prejšnjega odstavka se lahko v poštnih pošiljkah pošiljajo nevarne snovi, ki si jih izmenjavajo za to pristojne ustanove na način in pod pogoji, predpisanimi z zakonom.

(3) Ne glede na 3. točko prvega odstavka tega člena je v poštnih pošiljkah, razen v vrednostnih poštnih pošiljkah, dovoljeno pošiljati čebele, pijavke in sviloprejke.

(4) Poštne pošiljke, ki vsebujejo snovi ali predmete iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena, mora izvajalec poštnih storitev glede na njihovo naravo in stopnjo nevarnosti izročiti pristojnim državnim organom, nosilcem javnih pooblastil ali izvajalcem javnih služb.

(5) Minister podrobneje predpiše način ravnanja s poštnimi pošiljkami, ki vsebujejo snovi ali predmete iz tega člena.

49. člen
(notranja zaščita vsebine poštne pošiljke)

(1) Pošiljatelj mora poskrbeti za tako notranjo zaščito vsebine poštne pošiljke, da izvajalec poštnih storitev pri normalnem ravnanju z njo ne more poškodovati poštnega osebja, poštnih pošiljk, naprav ali objektov.

(2) Če pride do škode, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine v skladu z določbami iz prejšnjega odstavka, je zanjo odškodninsko odgovoren pošiljatelj.

50. člen
(odgovornost za povzročeno škodo)

(1) Izvajalec poštnih storitev je odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi:

1.     izgube, poškodbe, kraje ali izropanja,

2.     prekoračitve roka prenosa,

3.     neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne storitve.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek izvajalec poštnih storitev ni odgovoren za povzročeno škodo, če dokaže, da:

1.     je bil prenos poštne pošiljke izveden v skladu s splošnimi pogoji;

2.     se je to zgodilo zaradi višje sile;

3.     je škoda nastala zaradi krivde ali malomarnosti pošiljatelja ali zaradi vsebine poštne pošiljke;

4.     je škoda nastala, ker je bila poštna pošiljka v skladu s četrtim odstavkom 48. člena tega zakona izročena pristojnim državnim organom, nosilcem javnih pooblastil ali izvajalcem javnih služb;

5.     je uporabnik poštne storitve namenoma zavaroval vsebino poštne pošiljke za višjo vrednost, kot je njena dejanska vrednost;

6.     uporabnik poštnih storitev ni vložil reklamacije v določenem roku;

7.     je nastala zaradi zakonitega ravnanja pristojnih organov.

(3) Ne glede na 2. točko prejšnjega odstavka je pošiljatelj upravičen do povrnitve plačanih pristojbin (razen zavarovalnine).

51. člen
(reklamacija)

(1) Uporabnik poštnih storitev ima pravico vložiti reklamacijo v treh mesecih po oddaji poštne pošiljke v primerih iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena.

(2) Uporabnik poštnih storitev ima pravico vložiti reklamacijo takoj ob dostavi ali najpozneje v 30 dneh od dostave, če pomanjkljivosti niso takoj vidne.

(3) Če uporabnik poštnih storitev ne vloži reklamacije v rokih iz prejšnjih odstavkov tega člena, izgubi pravico do odškodnine.

(4) Izvajalec poštnih storitev mora na reklamacijo odgovoriti v 15 dneh za poštno pošiljko v notranjem poštnem prometu in v dveh mesecih za poštno pošiljko v mednarodnem poštnem prometu, sicer lahko uporabnik poštnih storitev v 15 dneh od poteka roka vloži predlog za rešitev spora na agencijo. Če je uporabnik poštnih storitev potrošnik, lahko vloži predlog za rešitev spora tudi pred izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov, ki izpolnjuje pogoje in zagotavlja postopek skladno z zakonom, ki ureja izvensodno reševanje potrošniških sporov, če izvajalec poštnih storitev priznava takšno pristojnost izvajalcev za reševanje potrošniških sporov. V primeru, da izvajalec poštnih storitev ne priznava nobenega izvajalca izvensodnega reševanja potrošniških sporov kot pristojnega za reševanje potrošniškega spora, mora potrošnika na to v pravnem pouku posebej opozoriti.

(5) Če se postopek pred izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov ne konča z zavezujočo odločbo skladno z zakonom, ki ureja izvensodno reševanje potrošniških sporov, lahko potrošnik ne glede na roke iz prejšnjega odstavka tega člena v 15 dneh od dneva, ko je bil ta postopek končan, vloži predlog za rešitev spora pred agencijo.

(6) Izvajalci univerzalne storitve, v primerih, ko izvajalec univerzalne storitve ni bil imenovan, pa tudi izvajalci zamenljivih storitev, vodijo za nadzor nad kakovostjo izvajanja univerzalne storitve tudi evidence s podatki o številu reklamacij in načinu njihove obravnave, ki se objavljajo skupaj z letnim poročilom o nadzoru nad izvajanjem teh storitev iz šestega odstavka 3. člena tega zakona.

52. člen
(višina odškodnine)

(1) Izvajalec poštnih storitev mora uporabniku poštnih storitev izplačati odškodnino v višini nastale škode, vendar največ do višine, določene v drugem odstavku tega člena.

(2) Najvišja odškodnina za:

1.     izgubo, poškodbo, krajo ali izropanje vrednostne pošiljke je označena vrednost poštne pošiljke;

2.     izgubo ali krajo poštnega paketa in priporočene poštne pošiljke je 15‑kratna cena, plačana za izvedeno poštno storitev;

3.     izropanje ali poškodbo poštnega paketa ali priporočene poštne pošiljke je 10‑kratna cena, plačana za izvedeno poštno storitev;

4.     neizvedeno, nepopolno ali napačno izvedeno poštno storitev prenosa priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa je cena, plačana za izvedeno poštno storitev;

5.     prekoračitev roka prenosa priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa je cena, plačana za izvedeno poštno storitev;

6.     izgubo poštne pošiljke s potrdilom je cena, plačana za izvedeno poštno storitev.

(3) V primerih iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka ima uporabnik poštnih storitev pravico tudi do povrnitve plačane cene za prenos poštne pošiljke, razen tistega dela cene, ki je bila plačana za zavarovanje pošiljke.

(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena se najvišje mogoče odškodnine za poštne pošiljke v mednarodnem poštnem prometu določijo v skladu z določili aktov Svetovne poštne zveze, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

(5) Izvajalec poštnih storitev v nobenem primeru ni odgovoren za posredno škodo in izgubljeni dobiček.

X. ZAUPNOST POŠTNIH POŠILJK IN VARSTVO OSEBNIH PODATKOV

53. člen
(zaupnost poštnih pošiljk)

(1) Izvajalci poštnih storitev morajo varovati zaupnost poštnih pošiljk v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(2) Izvajalci poštnih storitev ne smejo pridobivati informacij o vsebini poštnih pošiljk ter podatkov o dejstvih in okoliščinah poštnega prometa. Če morajo izvajalci poštnih storitev pridobiti podatke o dejstvih ali okoliščinah, povezanih s prenesenimi poštnimi pošiljkami zaradi samega izvajanja poštnih storitev ter reševanja reklamacij in pritožb, jih lahko pridobijo le v takem obsegu in za toliko časa, kot je potrebno za izvajanje poštnih storitev, reševanje reklamacij in pritožb. Izvajalci poštnih storitev lahko ob soglasju posameznika dajejo podatke, ki so jih pridobili o tem posamezniku. Za soglasje se šteje izrecna pisna privolitev posameznika.

(3) Pravne in fizične osebe, ki so izvajale poštne storitve, morajo varovati zaupnost poštnih pošiljk tudi po koncu dejavnosti, v okviru katere so jo bile dolžne varovati.

(4) Izvajalci poštnih storitev morajo vzpostaviti ustrezne sisteme za preprečevanje posegov v zaupnost poštnih pošiljk.

(5) Ne glede na določbe tega člena se lahko od dolžnosti varovanja zaupnosti poštnih pošiljk odstopi v skladu s 55. členom tega zakona.

54. člen
(podatki o uporabnikih poštnih storitev)

(1) Izvajalci poštnih storitev smejo zbirati in obdelovati osebne podatke uporabnikov poštnih storitev, ki so sestavni del naslova poštne pošiljke, če te podatke potrebujejo za izvajanje poštnih storitev ali za trženje in raziskave trga.

(2) Izvajalec poštnih storitev mora podatke iz prejšnjega odstavka obdelovati skladno z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

55. člen
(zakoniti nadzor)

(1) Kadar je v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, ali z zakonom, ki ureja Slovensko obveščevalno varnostno agencijo, potreben zakoniti nadzor zaradi uvedbe ali poteka kazenskega postopka ali varnosti države, morajo izvajalci poštnih storitev pristojnemu organu na podlagi odredbe pristojnega organa na svoje stroške omogočiti dostop do vsebine poštnih pošiljk ter sporočiti podatke o dejstvih in okoliščinah poštnega prometa.

(2) Pristojni organ mora izvajalcu poštnih storitev pred pregledom vsebine poštne pošiljke izročiti prepis tistega dela izreka odredbe pristojnega organa, ki se nanaša na uporabnika določene poštne storitve. Prepis izreka te odredbe opravi organ, ki je odredbo izdal.

(3) Izvajalci poštnih storitev morajo za zakoniti in neodvisni nadzor na svoje stroške zagotoviti neizbrisno evidenco posegov, ki so bili opravljeni na podlagi tega člena, in podatke o tem varovati kot uradno tajnost.

(4) Izvajalci poštnih storitev morajo podatke o evidenci posegov iz prejšnjega odstavka hraniti najmanj 10 let ter jih v skladu z oznako stopnje tajnosti prepisa odredbe pristojnega organa obravnavati in varovati kot tajni podatek v skladu s predpisi o tajnih podatkih.

XI. AGENCIJA

56. člen
(splošna določba)

(1) Če ta zakon ne določa drugače, se za vodenje, poslovanje in delovanje agencije uporabljajo zakon, ki ureja elektronske komunikacije, in notranji akti agencije.

(2) Agencija vodi postopek in izdaja posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno.

(3) Posamični akti agencije so dokončni, če ta zakon ne določa drugače.

(4) Agencija sama opravlja upravno izvršbo svojih izvršljivih odločb ter pri tem izreka ustrezne kazni in uporablja prisilne ukrepe, predpisane z zakonom o splošnem upravnem postopku. Upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti.

(5) Zoper dokončne posamične akte agencije je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

57. člen
(cilji delovanja agencije)

(1) Agencija pri izvajanju svojih nalog sledi ciljem zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu poštnih storitev. Za uresničitev teh ciljev agencija sprejema ukrepe, sorazmerne ciljem, ki jih želi doseči. Pri tem agencija deluje pregledno in zagotavlja, da v podobnih okoliščinah ni diskriminacije med izvajalci poštnih storitev.

(2) Agencija pri izvajanju svojih nalog sodeluje z drugimi državnimi organi in ustanovami, še posebej z organom, pristojnim za varstvo konkurence, in pri zadevah skupnega interesa z organom, pristojnim za varstvo potrošnikov. Agencija sodeluje tudi s pristojnimi regulativnimi organi držav članic Evropske unije in Evropsko komisijo ter ustreznimi organi v drugih državah in organi mednarodnih organizacij.

(3) Agencija lahko s splošnim aktom podrobneje uredi vprašanja, ki se pojavijo pri izvrševanju posameznih določb tega zakona.

58. člen
(financiranje agencije)

Sredstva za delo v okviru pooblastil na podlagi tega zakona agencija ustvarja s prihodki iz letnih plačil zavezancev na podlagi 34. člena tega zakona, ki jih ti nakazujejo na njen račun.

59. člen
(uradna evidenca agencije)

(1) Agencija vodi uradno evidenco izvajalcev poštnih storitev.

(2) V uradni evidenci izvajalcev poštnih storitev se vodijo ti podatki:

1.     firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika ali njegov naziv;

2.     ime in priimek odgovorne osebe pravne osebe;

3.     matična številka, davčna številka in sedež ali naslov fizične ali pravne osebe;

4.     podatki o izdani odločbi, vrstah poštne storitve, drugi podatki iz odločbe ter podatki o njenem prenehanju;

5.     podatki o obvestilih, vrstah poštne storitve;

6.     podatki o izpolnjevanju obveznosti izvajalcev poštnih storitev, ki izvirajo iz tega zakona;

7.     podatki o kaznovanosti zaradi prekrška, določenega s tem zakonom.

60. člen
(plačevanje finančnih obveznosti)

(1) Zavezanci za plačilo prispevka za nadomestilo za zagotavljanje univerzalne storitve na podlagi drugega odstavka 22. člena tega zakona in zavezanci za plačevanje plačila agenciji na podlagi 34. člena tega zakona in druge denarne obveznosti iz tega zakona morajo svoje denarne obveznosti poravnati v rokih, ki so določeni s posamičnim aktom agencije.

(2) Če zavezanec iz prejšnjega odstavka v določenem roku ne poravna obveznosti, se ta prisilno izterja na način in po postopku, ki velja za prisilno izterjavo davčnih obveznosti.

XII. ZAGOTAVLJANJE INFORMACIJ

61. člen
(zbiranje in dajanje podatkov, informacij in mnenj)

(1) Izvajalec poštnih storitev mora dati agenciji na njeno zahtevo, v obsegu in z vsemi podrobnostmi, kot jih zahteva, na voljo vse podatke in informacije, vključno s finančnimi informacijami in informacijami o izvajanju univerzalne storitve, ki jih agencija potrebuje za izvajanje svojih pristojnosti, ter za jasno opredeljene statistične namene in za poročanje Evropski komisiji ter mednarodnim organizacijam v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji.

(2) Agencija v zahtevi iz prejšnjega odstavka navede razloge, ki utemeljujejo to zahtevo. Pri tem upošteva, da morajo biti informacije in podatki, ki jih zahteva, sorazmerni z izvajanjem njenih nalog.

(3) Izvajalci poštnih storitev predložijo informacije in podatke na zahtevo iz prvega odstavka tega člena takoj ali v roku in ob podrobnostih, kot jih zahteva agencija. Izvajalci po potrebi predložijo zahtevane informacije ali podatke z oznako zaupnosti ali poslovne tajnosti skladno z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(4) Izvajalec poštnih storitev mora sporočiti osebne in druge podatke le, če tako izrecno določa zakon.

(5) Agencija objavlja poročila o stanju s področja svojih pristojnosti skupaj s statističnimi, finančnimi in drugimi podatki organizacij, ki delujejo na teh področjih, pri čemer mora v skladu z zakonom varovati poslovno tajnost in druge poslovno občutljive podatke.

(6) Agencija mora sporočiti ministru obdelane informacije iz prvega odstavka tega člena.

(7) Agencija mora sporočati Evropski komisiji na njeno zahtevo ustrezne in primerne informacije, ki jih ta potrebuje za izvajanje svojih nalog na poštnem področju. Mednarodnim organizacijam agencija sporoča podatke in informacije, ki jih mora Republika Slovenija dajati na podlagi mednarodnopravnih aktov, uveljavljenih v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba ohraniti stopnjo zaupnosti in poslovne tajnosti.

(8) Agencija lahko v smislu sodelovanja z ustreznimi organi v drugih državah in organi mednarodnih organizacij pristojnim organom držav članic Evropske unije pošilja podatke, pri čemer upošteva poslovno tajnost.

XIII. REŠEVANJE SPOROV

62. člen
(reševanje sporov)

(1) Kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost.

(2) Agencija si prizadeva rešiti spor najprej z uvedbo posredovalnega postopka iz 63. člena tega zakona.

(3) Če katera od strani nasprotuje posredovanju agencije ali to ne pripelje do poravnave ali sporazuma med stranmi, ter o isti zadevi ni bil sprožen sodni postopek, agencija na predlog katerekoli strani ali po uradni dolžnosti nadaljuje postopek reševanja spora in o sporu odloči z odločbo.

(4) Agencija izda odločbo iz prejšnjega odstavka v najkrajšem mogočem času, vendar najpozneje v štirih mesecih od uvedbe posredovalnega postopka.

(5) Agencija mora odločiti na podlagi zakona, podzakonskih aktov in splošnih aktov ter v skladu s cilji zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov poštnih storitev in spodbujanja konkurence na tem področju.

63. člen
(posredovanje)

(1) Agencija po proučitvi zahteve za rešitev spora uvede posredovalni postopek, katerega namen je, da se strani medsebojno poravnata s sporazumom.

(2) Agencija v osmih dneh od prejema predloga za rešitev spora ene od sprtih strani pisno obvesti sprti strani o uvedbi posredovalnega postopka in o pogojih za reševanje spora z odločbo agencije iz tretjega odstavka prejšnjega člena, če sporazuma ni.

(3) Agencija ima v posredovalnem postopku vlogo posrednika in vodi celoten postopek tako, da upošteva načela nepristranskosti, enakosti, pravičnosti in zaupnosti ter cilje, ki jim sledi skladno s 57. členom tega zakona.

(4) Če agencija vlagatelju zahteve za rešitev spora pošlje predlog za sporazumno rešitev, ki ga je pripravila nasprotna stran, vlagatelj pa na ta predlog v za to postavljenem roku ne odgovori, se šteje, da je pristal na ponujeno rešitev in umaknil zahtevek.

(5) Posredovalni postopek je zaupen, kar mora spoštovati vsak, ki v njem kakorkoli sodeluje.

(6) Agencija pravila za posredovanje natančneje opredeli v splošnem aktu.

XIV. NADZOR IN ODLOČANJE O PREKRŠKIH

64. člen
(pristojnosti za nadzor)

(1) Pooblaščene osebe agencije nadzirajo izvajanje določb tega zakona, ki se nanašajo na izvajanje in kakovost univerzalne storitve, dostop do poštnega omrežja, splošne pogoje in oblikovanje cen izvajalca univerzalne storitve, prepoved subvencioniranja in na vodenje računovodstva izvajalcev univerzalne storitve ter izvajanje vseh posamičnih aktov, ki jih izdaja agencija v okviru svojih pristojnosti.

(2) Inšpektorji, pristojni za pošto, nadzirajo izvajanje določb tega zakona ter na njegovi podlagi izdanih predpisov, ki jih ne nadzorujejo pooblaščene osebe agencije na podlagi prejšnjega odstavka.

(3) Naloge nadzora iz prvega odstavka tega člena, ki je v pristojnosti agencije, izvajajo osebe, ki so zaposlene na agenciji in jih minister pooblasti za izvajanje teh nalog (v nadaljnjem besedilu: pooblaščene osebe agencije). Pooblaščene osebe agencije samostojno izvajajo naloge nadzora po tem zakonu, vodijo upravni postopek ter izdajajo odločbe in sklepe v upravnem postopku.

(4) Pooblastilo za izvajanje nalog nadzora se izkazuje s službeno izkaznico, ki jo izda minister.

(5) Pooblaščene osebe agencije morajo izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje zakon, ki ureja inšpekcijski nadzor za inšpektorje.

(6) V postopku nadzora po tem zakonu se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, če s tem zakonom ni drugače določeno.

65. člen
(ukrepi)

(1) Če inšpektor ali pooblaščena oseba agencije pri izvajanju nalog nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis ali akt, katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost:

1.     odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi;

2.     postopati kot prekrškovni organ v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, in predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška;

3.     izreči globo za prekršek;

4.     predlagati pristojnemu organu sprejem ukrepov;

5.     začasno prepovedati nadaljnje izvajanje dejavnosti, če se ne izvaja v skladu z zakonom.

(2) Inšpektor ali pooblaščena oseba agencije mora, ko ugotovi kršitve zakona ali drugega predpisa ali akta, katerega izvajanje nadzoruje, izdati pisno odločbo najpozneje v osmih dneh po opravljenem nadzoru.

66. člen
(sodno varstvo in pritožba)

(1) Odločba agencije, izdana v postopku nadzora na podlagi tega zakona, je v upravnem postopku dokončna. Zoper odločbo se lahko vloži tožba v upravnem sporu.

(2) Zoper odločbo inšpektorja je v 15 dneh od njene vročitve dovoljena pritožba na ministrstvo. Pritožba ne zadrži njene izvršitve.

67. člen
(prekrškovni organi)

(1) Agencija in pristojni inšpektorat odločata o prekrških, določenih s tem zakonom, kot prekrškovni organ v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, vsak na svojem področju, ki ga nadzirata.

(2) Prekrškovni organ po tem zakonu sme v hitrem postopku izreči tudi globo v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, določene s tem zakonom. Če s tem zakonom ni drugače določeno, uporablja prekrškovni organ za prekrške določbe zakona, ki ureja prekrške.

XV. KAZENSKE DOLOČBE

68. člen
(prekrški)

(1) Z globo od 100.000 do 400.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, če:

1.     ne izvaja univerzalne storitve v notranjem in čezmejnem poštnem prometu v skladu s četrtim odstavkom 3. člena tega zakona;

2.     pri izvajanju univerzalne storitve vsaj devet mesecev zapored ali 12 mesecev v dveh letih ne dosega kakovosti iz šestega odstavka 3. člena tega zakona;

3.     ne izvaja univerzalne storitve pod enakimi pogoji za vse uporabnike poštnih storitev trajno, redno in nemoteno v skladu s prvim odstavkom 5. člena tega zakona;

4.     ne zagotavlja univerzalne storitve vsem uporabnikom poštnih storitev najmanj pet delovnih dni tedensko, najmanj en sprejem in eno dostavo na dom ali v prostore vsake fizične ali pravne osebe v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 5. člena tega zakona;

5.     ne izpolnjuje zahtev iz petega odstavka 5. člena tega zakona;

6.     prenese odločbo na drugo fizično ali pravno osebo (tretji odstavek 26. člena);

7.     ne spoštuje pravic in obveznosti, določenih v odločbi (prvi odstavek 27. člena);

8.     cen univerzalne storitve ne oblikuje v skladu s 35. členom tega zakona;

9.     ne vodi ustrezne ločitve na računovodski ravni v skladu s prvim in drugim odstavkom 36. člena tega zakona;

10.  ne spoštuje prepovedi subvencioniranja v skladu s petim odstavkom 36. člena tega zakona;

11.  agenciji ne zagotovi primerno podrobnih informacij o sistemih stroškovnega računovodstva v skladu s sedmim odstavkom 36. člena tega zakona.

(2) Z globo od 10.000 do 40.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z globo od 2.000 do 8.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

69. člen
(prekrški)

(1) Z globo od 20.000 do 80.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, če:

1.     pri izvajanju univerzalne storitve tri mesece zapored ali štiri mesece v enem letu ne dosega kakovosti iz šestega odstavka 3. člena tega zakona;

2.     ne objavlja informacij v skladu s prvim odstavkom 6. člena tega zakona;

3.     namerno ali iz malomarnosti predloži neresnične podatke v zahtevi iz prvega odstavka 20. člena ali obvestilu iz četrtega odstavka 23. člena tega zakona;

4.     ne prispeva v kompenzacijski sklad v skladu z drugim odstavkom 22. člena ter prvim in tretjim odstavkom 23. člena tega zakona;

5.     pisno ne obvesti agencije o izvajanju poštnih storitev v skladu s prvim odstavkom 24. člena tega zakona;

6.     ne obvesti agencije o spremembi izvajanja poštnih storitev ali o spremembi podatkov v skladu z drugim odstavkom 25. člena tega zakona;

7.     iz neupravičenega razloga ne sklene pogodbe o dostopu do poštnega omrežja v skladu s prvim odstavkom 32. člena tega zakona;

8.     uveljavi splošne pogoje in cene brez soglasja agencije (tretji odstavek 37. člena);

9.     ne objavi kot sestavni del splošnih pogojev postopka reševanja ugovorov uporabnikov poštnih storitev (tretji odstavek 39. člena);

10.  izdaja poštne znamke v nasprotju s 46. členom tega zakona;

11.  naklepno ali iz malomarnosti opravi prenos poštne pošiljke, katere prenos je prepovedan (48. člen);

12.  ne zagotavlja zaupnosti poštnih pošiljk in varstva osebnih podatkov v skladu s 53. členom tega zakona.

(2) Z globo od 2.000 do 8.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z globo od 400 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

70. člen
(prekrški)

(1) Z globo od 2.000 do 8.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, če:

1.     ne pošilja podatkov in informacij iz četrtega odstavka 23. člena tega zakona;

2.     ne sporoči statusnih sprememb v skladu z drugim odstavkom 27. člena tega zakona;

3.     ne pošlje agenciji kopije pogodbe, njene morebitne spremembe ali dopolnitve v skladu s prvim odstavkom 32. člena tega zakona;

4.     ne objavi pregledno in nediskriminacijsko pogojev za dostop v skladu z drugim odstavkom 32. člena tega zakona;

5.     ne zagotovi prenosa poštnih pošiljk v skladu s prvim in drugim odstavkom 33. členom tega zakona;

6.     ne poravna plačila agenciji v skladu s 34. členom tega zakona;

7.     ne objavi splošnih pogojev in cen v skladu s prvim in tretjim odstavkom 37. člena tega zakona;

8.     ne poskrbi, da je izvleček veljavnega cenika na vidnem in dosegljivem mestu ali na zahtevo uporabnika ne omogoči vpogleda v celoten cenik poštnih storitev v skladu s prvim odstavkom 38. člena tega zakona;

9.     dostavi poštno pošiljko v nasprotju z 41. in 42. členom tega zakona;

10.  kljub opozorilu v roku ne zagotovi namestitve, označitve, vzdrževanja in praznjenja hišnega predalčnika v skladu s tretjim odstavkom 43. člena tega zakona;

11.  preneha dostavljati poštne pošiljke v predalčnik, ne da bi o tem predhodno pisno obvestil agencijo v skladu s četrtim odstavkom 43. člena tega zakona;

12.  vloži nenaslovljena oglaševalska, marketinška in druga sporočila v predalčnik, ki je označen z nalepko agencije, s katero je prepovedano vročanje take pošte v predalčnik (45. člen);

13.  zbira osebne podatke uporabnikov poštnih storitev za drugačen namen, kot je določen v 54. členu tega zakona;

14.  ne zagotovi neizbrisne evidence posegov v skladu s tretjim odstavkom 55. člena tega zakona;

15.  ne da agenciji podatkov, informacij, finančnih poročil in drugih poročil v skladu s prvim odstavkom 61. člena tega zakona.

(2) Z globo od 200 do 800 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z globo od 75 do 300 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

71. člen
(prekrški)

Če brez pooblastila uporabnika poštnih storitev ali lastnika stanovanja ali poslovnega prostora, čigar je predalčnik, nalepi, spremeni ali odstrani nalepko, ki jo je izdala agencija, in s katero je prepovedano vročanje nenaslovljenih oglaševalskih, marketinških in drugih sporočil v predalčnik (45. člen), se za prekršek z globo kaznuje:

1.     pravna oseba, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, v višini od 5.000 do 20.000 eurov;

2.     pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik v višini od 500 do 2.000 eurov;

3.     posameznik v višini od 400 do 1.000 eurov.

Zakon o poštnih storitvah – ZPSto-2 (Uradni list RS, št. 51/09) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»XVI. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

72. člen

(1) Rok za izdajo podzakonskih predpisov ter splošnih aktov agencije, ki so po tem zakonu obvezni na podlagi določb šestega odstavka 3. člena, četrtega odstavka 5. člena, drugega odstavka 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, drugega odstavka 23. člena, drugega in četrtega odstavka 34. člena, četrtega odstavka 45. člena, tretjega odstavka 46. člena, petega odstavka 48. člena in šestega odstavka 63. člena tega zakona, je eno leto od njegove uveljavitve.

(2) Do izdaje ustreznih podzakonskih predpisov in splošnih aktov na podlagi tega zakona se uporabljajo predpisi in splošni akti iz drugega in tretjega odstavka 77. člena tega zakona, če niso v nasprotju z njim.

(3) Do izdaje splošnega akta iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona se za nameščanje in dostavo preko izpostavljenih predalčnikov uporablja 36. člen Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04).

73. člen

Izvajalec univerzalne storitve na dan uveljavitve tega zakona ima izključno pravico do izvajanja rezerviranih storitev do 31. decembra 2010.

74. člen

(1) Dosedanji izvajalec univerzalne storitve po uveljavitvi tega zakona nadaljuje z izvajanjem univerzalne storitve na podlagi dovoljenja, izdanega v skladu z Zakonom o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04), dokler ga agencija ne prilagodi temu zakonu z izdajo odločbe po tem zakonu.

(2) Agencija mora dovoljenje iz prejšnjega odstavka prilagoditi temu zakonu najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve. Pri tem se z odločbo imenuje izvajalca univerzalne storitve za obdobje do izteka katerega bi sicer veljalo dovoljenje iz prejšnjega odstavka.

(3) Agencija lahko najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona odločbe, ki so bile izdane v skladu z Zakonom o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04) in s katerimi so bile zavezancem po uradni dolžnosti naložene obveznosti, delno ali v celoti razveljavi ali spremeni in jih prilagodi določbam tega zakona, če oceni, da je to skladno z načelom sorazmernosti ter cilji zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu poštnih storitev.

75. člen

Pri financiranju morebitnih neto stroškov obveznosti izvajanja univerzalne storitve v času od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2010, agencija upošteva, da se izračunani neto stroški obveznosti izvajanja univerzalne storitve iz 21. člena tega zakona zmanjšajo za višino morebitnega dobička iz rezerviranih storitev.

76. člen

(1) Fizične in pravne osebe, ki so pisno obvestile agencijo o izvajanju poštnih storitev na podlagi prvega odstavka 10. člena Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04) nadaljujejo izvajanje svoje dejavnosti v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v tem zakonu.

(2) Agencija lahko osebe iz prejšnjega odstavka pozove, da dopolnijo potrebne podatke in dokazila, če meni, da je to potrebno zaradi izvajanja tega zakona.

(3) Agencija najpozneje v enem letu od uveljavitve tega zakona prilagodi ugotovitvene sklepe iz drugega odstavka 13. člena Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04) temu zakonu, ali jih, če niso več potrebni, razveljavi ter o tem obvesti izvajalce poštnih storitev.

77. člen

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04).

(2) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednji podzakonski predpisi:

1.     Pravilnik o izdajanju poštnih vrednotnic (Uradni list RS, št. 83/02 in 87/05),

2.     Pravilnik o kakovosti in načinu izvajanja univerzalnih poštnih storitev (Uradni list RS, št. 80/03, 118/04 in 37/06),

3.     Pravilnik o vsebini splošnih pogojev izvajanja poštnih storitev (Uradni list RS, št. 88/03 in 49/07),

4.     Pravilnik o vsebini vloge in pogojih za izdajo dovoljenja za izvajanje univerzalnih poštnih storitev (Uradni list RS, št. 89/03 in 39/07),

5.     Pravilnik o načinu izračunavanja plačevanja pristojbin za izvajanje poštnih storitev (Uradni list RS, št. 134/03),

6.     Pravilnik o službeni izkaznici in znački pooblaščene osebe Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 61/06),

7.     Pravilnik o načinu ravnanja s poštnimi pošiljkami s prepovedano vsebino (Uradni list RS, št. 85/06).

(3) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednji splošni akti:

1.     Splošni akt o nomenklaturi poštnih storitev (Uradni list RS, št. 54/03),

2.     Splošni akt o načinu vodenja in preverjanja ustreznosti računovodstva izvajalca univerzalne poštne storitve (Uradni list RS, št. 91/04),

3.     Splošni akt o nalepki za prepoved vročanja v predalčnik (Uradni list RS, št. 91/04),

4.     Splošni akt o ravni dostopne cene univerzalne poštne storitve (Uradni list RS, št. 91/04).

78. člen

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Št. 326-08/15-2/10
Ljubljana, dne 21. oktobra 2015
EPA 664-VII

Državni zbor Republike Slovenije
dr. Milan Brglez l.r.
predsednik

Zakon o spremembah Zakona o poštnih storitvah – ZPSto-2A (Uradni list RS, št. 77/10) spreminja 72. člen zakona tako, da se glasi:

»72. člen

(1) Rok za izdajo podzakonskih predpisov ter splošnih aktov agencije, ki so po tem zakonu obvezni na podlagi določb šestega odstavka 3. člena, četrtega odstavka 5. člena, drugega odstavka 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, drugega in četrtega odstavka 34. člena, četrtega odstavka 45. člena, tretjega odstavka 46. člena, petega odstavka 48. člena in šestega odstavka 63. člena tega zakona, je eno leto od njegove uveljavitve.

(2) Do izdaje ustreznih podzakonskih predpisov in splošnih aktov na podlagi tega zakona se uporabljajo predpisi in splošni akti iz drugega in tretjega odstavka 77. člena tega zakona, če niso v nasprotju z njim.

(3) Do izdaje splošnega akta iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona se za nameščanje in dostavo preko izpostavljenih predalčnikov uporablja 36. člen Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04).«;

ter vsebuje naslednjo končno določbo:

»KONČNA DOLOČBA

3. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekcijskem nadzoru – ZIN-B (Uradni list RS, št. 40/14) vsebuje naslednjo končno določbo:

»25. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o poštnih storitvah – ZPSto-2B (Uradni list RS, št. 81/15) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

»PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA

3. člen

(1) Izvajalec poštnih storitev uskladi splošne pogoje poslovanja z določbami Zakona o izvensodnem reševanju potrošniških sporov (Uradni list RS, št. 81/15) v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona.

(2) Do uskladitve splošnih pogojev poslovanja skladno s prejšnjim odstavkom se izvensodno reševanje potrošniških sporov zagotavlja po postopku reševanja sporov končnih uporabnikov v skladu z Zakonom o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09, 77/10 in 40/14 – ZIN-B).

4. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

vročanje po Zakonu o splošnem upravnem postopku

zakonodaja_SLO, , , , , , , ,

1. Način vročanja

83. člen

(1) Dokumenti se vročijo po pošti ali po elektronski poti, ali pa jih vroča organ po svoji uradni osebi, po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov v fizični obliki ali po elektronski poti kot svojo dejavnost. Tistega, ki mu je treba vročiti dokument, je samo izjemoma dovoljeno povabiti zato, da ga prevzame, če to zahteva narava ali pomen dokumenta, ki ga je treba vročiti.

(2) Organ vroča po elektronski poti, če stranka vlogo za začetek postopka pošlje v elektronski obliki, če med postopkom sporoči organu, da želi vročitev dokumentov v varni elektronski predal in v drugih primerih, ko sam lahko zanesljivo ugotovi, da ima varni elektronski predal. Če stranka nima odprtega varnega elektronskega predala, organu ne sporoči njegovega naslova, če vročitev v varni elektronski predal ni mogoča, ali če izrecno zahteva fizično vročitev dokumenta, se vročitev opravi po 87. členu tega zakona.

(3) Uradna oseba odredi, da se odločbe, sklepi ter drugi dokumenti, v katerih je določen rok in se pošiljajo naslovniku v fizični obliki, vročijo po določbah tega zakona.

84. člen

(1) Vroča se ob delovnikih od 6. do 20. ure. Vročanje po elektronski poti se lahko opravi ves čas.

(2) Organ, čigar dokument je treba vročiti, lahko iz razlogov, ki jih določa poseben zakon, ali zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu odredi, naj se vročitev opravi tudi na nedeljo ali na praznik Republike Slovenije oziroma drug dela prost dan, če je to neogibno potrebno, pa tudi izven časovnih okvirov iz prvega odstavka.

85. člen

(1) Vročitev se praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen, vročitev odvetniku in notarju pa v njegovi odvetniški oziroma notarski pisarni. Vročitev odvetniku ali notarju se lahko opravi tudi tako, da se dokument vroči osebi, ki je zaposlena pri odvetniku oziroma notarju. V prostorih organa se vročitev opravi, če se naslovnik tam nahaja ali če to zahtevata narava in pomen dokumenta, ki ga je treba vročiti.

(2) Vročitev se lahko opravi tudi izven prostorov, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, če je naslovnik pripravljen dokument sprejeti; če ni takih prostorov, pa se lahko opravi vročitev taki osebi, kjerkoli se najde.

(3) Pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti se praviloma vroča na naslovu, navedenem v registru.

86. člen

(1) Vročitev po elektronski poti se opravi preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost.

(2) Informacijski sistem iz prejšnjega odstavka pošlje naslovniku v varen elektronski predal in na elektronski naslov, če ga je sporočil organu, informativno elektronsko sporočilo, da mora dokument prevzeti v 15 dneh.

(3) Naslovnik dokument prevzame iz informacijskega sistema iz prvega odstavka tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis dokaže svojo istovetnost, presname dokument v elektronski obliki in elektronsko podpiše vročilnico.

(4) Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko je bilo sporočilo puščeno v varnem elektronskem predalu, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje pošlje dokument v varen elektronski predal naslovnika in organu elektronsko sporočilo, da dokument ni bil prevzet v zakonitem roku.

(5) Informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje o vročitvi obvesti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico v elektronski obliki.

2. Osebno vročanje

87. člen

(1) Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve.

(2) O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico.

(3) Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše.

(4) Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

3. Posebni primeri vročanja

a) Vročanje zakonitemu zastopniku in pooblaščencu

88. člen

(1) Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu.

(2) Vročitev zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke se opravi tako, kot je predpisano v členih 83. do 87. tega zakona.

(3) Če ima več strank skupnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca v isti zadevi, se za vse vroča temu zakonitemu zastopniku oziroma pooblaščencu. Če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči samo enemu od njih.

(4) Šteje se, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu.

b) Vročanje pooblaščencu za vročitve

89. člen

(1) Stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi dokumenti zanjo (pooblaščenec za vročitve). Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu.

(2) Kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Pod enakimi pogoji lahko pooblaščenec prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost, ali pri organu.

(3) Pooblaščenec za vročitve mora vsak dokument nemudoma poslati stranki.

(4) Kadar je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca.

(5) Šteje se, da je z vročitivijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

(6) Če pooblaščenec za vročitve ne more dokumenta izročiti stranki in bi stranka s tem zamudila rok za pritožbo ali za kakšno drugo pravno sredstvo, ima pooblaščenec za vročitve pravico vročiti ustrezno pravno sredstvo.

90. člen

(1) Kadar je več strank skupaj udeleženih v postopku z istovetnimi zahtevki, pa nimajo skupnega pooblaščenca, morajo pri prvem dejanju v postopku naznaniti organu skupnega pooblaščenca za vročitve. Dokler ne naznanijo skupnega pooblaščenca za vročitve, se šteje za takega pooblaščenca tista izmed strank, ki je na prvi skupni vlogi prva podpisana ali navedena. Če se ne more na tak način določiti pooblaščenec, lahko določi uradna oseba, ki vodi postopek, za pooblaščenca katerokoli od teh strank. Če je strank veliko ali če so iz raznih krajev, lahko naznanijo več takih pooblaščencev in navedejo, katere od strank bo zastopal posamezen pooblaščenec; to lahko stori tudi sama uradna oseba.

(2) Skupni pooblaščenec za vročitve mora brez odlašanja obvestiti vse stranke o dokumentu, ki ga je zanje prejel, in jim omogočiti, da ga pregledajo, prepišejo in overijo; dokument hrani praviloma pooblaščenec.

(3) V dokumentu, ki se vroči pooblaščencu za vročitve, morajo biti navedene vse osebe, za katere se vroča.

c) Vročanje državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti

91. člen

(1) Državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti se praviloma vroča po elektronski poti v varni elektronski predal po 86. členu tega zakona.

(2) Informativno elektronsko sporočilo, da je v varnem elektronskem predalu dokument, ki ga je treba prevzeti v 15 dneh, sicer se šteje, da je vročitev opravljena, se pošlje na javno objavljen elektronski naslov državnega organa, organa samoupravne lokalne skupnosti, pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti ali na elektronski naslov, ki ga navede v vlogi.

(3) Če državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače.

(4) Če kot stranka nastopa naselje ali skupina oseb, ki ni pravna oseba (drugi odstavek 42. člena tega zakona), se jim vroča tako, da se dokument izroči osebi, ki so jo ti določili (četrti odstavek 48. člena tega zakona).

č) Vročanje določenim osebam

92. člen

(1) Osebam v državi, ki uživajo diplomatsko imuniteto, se vročijo dokumenti preko ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

(2) Fizičnim in pravnim osebam v tujini se lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače.

(3) Vojaškim osebam se lahko dokument vroči tudi tako, da se izroči njihovemu poveljstvu oziroma organu, kjer so zaposleni.

(4) Osebam, zaposlenim v kopenskem, zračnem ali pomorskem prometu se lahko dokument vroči tudi tako, da se vroči delodajalcu, kjer so zaposleni.

(5) Vročitev po tretjem in četrtem odstavku je opravljena, ko poveljstvo oziroma organizacija potrdi dan izročitve dokumenta naslovniku.

93. člen

(1) Osebam, ki jim je vzeta prostost, se vročajo dokumenti po upravi zavoda, v katerem so.

(2) Vročitev je opravljena, ko uprava zavoda vroči dokument naslovniku.

d) Vročanje z javnim naznanilom

94. člen

Če gre za večje število oseb, ki organu niso znane, ali ki se ne morejo določiti, se jim dokument vroči z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki ga je izdal in na enotnem državnem portalu e-uprava. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo naznanilo objavljeno na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava, če organ, ki je dokument izdal, ne določi daljšega roka. Poleg objave na oglasni deski in objave na enotnem državnem portalu e-uprava lahko objavi organ naznanilo tudi v javnih občilih, ali na kakšen drug običajen način.

e) Odklonitev sprejema

95. člen

(1) Če oseba, ki bi po tem zakonu dokument morala sprejeti, tega brez zakonitega razloga noče storiti, pusti vročevalec dokument v stanovanju, kjer taka oseba stanuje, oziroma v prostorih, kjer je zaposlena, ali pa nalepi dokument na vrata stanovanja oziroma prostorov, ali ga pusti v predalčniku.

(2) Če se opravi vročitev tako, kot je določeno v prejšnjem odstavku, zapiše vročevalec na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je dokument pustil; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

f) Sprememba naslova

96. člen

(1) Če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek.

(2) Če vročevalec ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače.

(3) Če oseba iz prvega odstavka tega člena ne obvesti organa o spremembi prebivališča, sedeža ali naslova, ki ga je navedla v vlogi ali v pooblastilu in vročevalec v skladu z drugim odstavkom tega člena ne sporoči naslova, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča (v nadaljnjem besedilu naslov za vročanje) oziroma sedež enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, v katerem se navedejo podatki o vzrokih za tako vročanje, organ, ki je dokument izdal, številka, datum in vrsta dokumenta, osebno ime oziroma firma naslovnika, naslov za vročanje oziroma drugo stalno ali začasno prebivališče, če naslovnik nima naslova za vročanje, sedež pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, navedba upravne zadeve, datum javne objave sporočila z opozorilom, da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, posledice iz petega odstavka tega člena in kraj, kje je dokument.

(4) Če je iz uradnih evidenc razvidno, da je naslov za vročanje oziroma sedež drugačen kot naslov, na katerem je bil opravljen poizkus vročitve, se vročitev ponovno opravi na tem naslovu. Če vročitev ni možna iz razlogov iz drugega odstavka, organ odredi, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz prejšnjega odstavka.

(5) Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava.

g) Vročanje na naslovu za vročanje

96.a člen

(1) Organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi.

(2) Če se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena tega zakona. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.

4. Vročilnica

97. člen

(1) Vročilnico podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik sam z besedami napiše na vročilnici datum prejema.

(2) Če prejemnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, napiše vročevalec na vročilnici njegovo osebno ime in datum izročitve, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.

(3) Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in z besedami napiše dan vročitve; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

(4) Če se opravi vročitev po tretjem odstavku 87. člena tega zakona, je treba navesti na vročilnici dan sporočitve in dan, ko je bil dokument izročen upravni enoti oziroma pošti.

(5) Minister, pristojen za upravo, predpiše obliko in vsebino ovojnice in vročilnice za osebno vročanje v fizični obliki ter obliko in način elektronskega vročanja v upravnem postopku.

5. Pomote pri vročanju

98. člen

(1) Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila.

(2) Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi.

UREDBA (ES) št. 1393/2007 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

zakonodaja_EU, , , , , , , , , , , , ,

Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ter zlasti člena 61(c) in druge alinee člena 67(5) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Unija si je za cilj postavila ohranjati in razvijati se kot območje svobode, varnosti in pravice, na katerem se zagotavlja prosto gibanje oseb. Za vzpostavitev takega območja mora Skupnost med drugim sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, ki so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

Za pravilno delovanje notranjega trga je potrebno boljše in hitrejše pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah pri vročanju med državami članicami.

(3)

Svet je z Aktom z dne 26. maja 1997 (3) pripravil Konvencijo o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah Evropske unije in priporočil, naj jo države članice sprejmejo v skladu s svojimi ustavnimi pravili. Navedena konvencija ni začela veljati. Zagotoviti bi bilo treba ohranitev rezultatov, doseženih v okviru pogajanj za sklenitev Konvencije.

(4)

Svet je 29. maja 2000 sprejel Uredbo (ES) št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (4). Bistveni del vsebine navedene uredbe temelji na Konvenciji.

(5)

Komisija je 1. oktobra 2004 sprejela Poročilo o izvajanju Uredbe (ES) št. 1348/2000. Zaključek poročila je, da se je pošiljanje in vročanje pisanj med državami članicami od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1348/2000 leta 2001 na splošno izboljšalo ter pospešilo, vendar pa izvajanje nekaterih določb navedene uredbe ni v celoti zadovoljivo.

(6)

Zaradi učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov v civilnih zadevah mora pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj potekati neposredno in s hitrimi sredstvi med lokalnimi organi, ki jih imenujejo države članice. Države članice lahko izrazijo svoj namen, da bodo za obdobje petih let imenovale en organ za pošiljanje in en organ za sprejem, ali samo en organ, ki bo opravljal obe nalogi. Vendar se to imenovanje lahko obnovi vsakih pet let.

(7)

Hitrost pošiljanja upravičuje uporabo vseh ustreznih sredstev, če so izpolnjeni določeni pogoji glede čitljivosti in zanesljivosti prejetega pisanja. Zaradi varnosti pošiljanja mora biti pisanju, ki se pošilja, priložen standardni obrazec, ki mora biti izpolnjen v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer naj se vročitev opravi, ali v drugem jeziku, ki je za zadevno državo članico sprejemljiv.

(8)

Ta uredba se ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, kjer poteka postopek.

(9)

Vročitev pisanja bi bilo treba opraviti čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po njegovem prejemu s strani organa za sprejem.

(10)

Za zagotovitev učinkovitosti te uredbe bi bilo treba možnost, da se vročitev pisanja zavrne, omejiti na izjemne primere.

(11)

Za lažje pošiljanje in vročanje pisanj med državami članicami bi bilo treba uporabljati standardne obrazce iz prilog k tej uredbi.

(12)

Organ za sprejem bi moral z uporabo standardnega obrazca pisno poučiti naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja, ki se vroča, in sicer v času vročitve ali tako, da pisanje v enem tednu vrne organu za sprejem, če ni napisano v jeziku, ki ga naslovnik razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve. To pravilo bi se moralo uporabljati tudi za naknadne vročitve, potem ko je naslovnik uporabil pravico do zavrnitve. Ta pravila o zavrnitvi bi se morala uporabljati tudi za vročanje prek diplomatskih ali konzularnih predstavnikov za vročanje z uporabo poštnih storitev in za neposredno vročanje. Določiti bi bilo treba, da se lahko vročitev zavrnjenega pisanja opravi z vročitvijo prevoda pisanja naslovniku.

(13)

Hitrost pošiljanja upravičuje, da se pisanje vroči v nekaj dneh po njegovem prejemu. V primeru, da se vročitev ne opravi po preteku enega meseca, bi moral organ za sprejem o tem obvestiti organ za pošiljanje. Potek tega obdobja ne bi smel pomeniti, da se zaprosilo vrne organu za pošiljanje, če je jasno, da je vročitev izvedljiva v razumnem roku.

(14)

Organ za sprejem bi moral tudi v primerih, ko vročitve ni bilo mogoče opraviti v enem mesecu, na primer, ker je bil toženec zdoma zaradi dopusta ali ga ni bilo v službi zaradi službenega potovanja, nadaljevati z vsemi potrebnimi ukrepi za vročitev pisanja. Vendar pa bi bilo treba organu za pošiljanje dati možnost, da v standardnem obrazcu določi rok, po katerem vročanje ni več potrebno, s čimer se organu za sprejem ne bi naložilo neomejene obveznosti nadaljevati s vsemi ukrepi za vročitev pisanja.

(15)

Zaradi razlik v postopkovnih pravilih med državami članicami je dejanski datum vročitve glede na državo članico različen. Ob upoštevanju teh okoliščin in morebitnih težav, ki lahko nastanejo, bi morala ta uredba predvideti sistem, po katerem se dan vročitve določi po pravu zaprošene države članice. Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva tisti dan vročitve, ki ga določa pravo te države članice. Ta sistem dvojnega datuma obstaja le v nekaterih državah članicah. Države članice, ki ta sistem uporabljajo, bi morale o tem obvestiti Komisijo, ta pa bi morala to informacijo objaviti v Uradnem listu Evropske unije in jo dati na voljo prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES (5).

(16)

Da bi olajšali dostop do pravnega varstva, bi morali stroški, nastali zaradi storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice, ustrezati enotni fiksni taksi, ki jo ta država članica določi vnaprej, ob upoštevanju načel sorazmernosti in nediskriminacije. Zahteva po enotni fiksni taksi ne bi smela izključevati možnosti držav članic, da, če upoštevajo ti dve načeli, določijo različne takse za različne vrste vročitev.

(17)

Vsaka država članica bi morala imeti možnost, da osebam, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, vroči pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.

(18)

Vsaki osebi, ki jo zadeva nek sodni postopek, bi moralo biti omogočeno, da vroča pisanja neposredno po sodnih uradnikih, uradnikih ali drugih pristojnih osebah zaprošene države članice, kadar pravo te države članice dopušča takšno neposredno vročanje.

(19)

Komisija bi morala pripraviti priročnik, ki bi vseboval informacije za pravilno uporabo te uredbe in ki bi bil na voljo prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah. Komisija in države članice bi si morale po svojih najboljših močeh prizadevati, da zagotovijo posodobljene in popolne informacije, zlasti kontaktne informacije organov za sprejem in pošiljanje.

(20)

Za štetje rokov in iztek rokov, določenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (6).

(21)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(22)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za posodabljanje ali tehnične prilagoditve standardnih obrazcev iz prilog. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spremembi/črtanju nebistvenih določb te uredbe, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(23)

Ta uredba v razmerjih med državami članicami pogodbenicami prevlada nad določbami dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov z istim področjem uporabe, sklenjenih med državami članicami, zlasti pa nad Protokolom, ki je priložen k Bruseljski konvenciji z dne 27. septembra 1968 (8), in Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965 (9). Ta uredba državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali sklenejo sporazume ali dogovore za pospešitev ali poenostavitev pošiljanja pisanj, pod pogojem, da so združljivi s to uredbo.

(24)

Informacije, ki se pošiljajo v skladu s to uredbo, bi morale biti ustrezno varovane. To vprašanje sodi na področje uporabe Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (10) ter Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (11).

(25)

Komisija bi morala najpozneje do 1. junija 2011 in potem vsakih pet let pregledati uporabo te uredbe in predlagati potrebne spremembe.

(26)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega ali učinkov ukrepov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(27)

Zaradi lažje dostopnosti in berljivosti določb bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1348/2000 razveljaviti in jo nadomestiti s to uredbo.

(28)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Združeno kraljestvo in Irska sodelujeta pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(29)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1
Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. Ne uporablja se zlasti za davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti („acta iure imperii“).

2.   Ta uredba se ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan.

3.   V tej uredbi izraz „država članica“ pomeni države članice razen Danske.

Člen 2
Organi za pošiljanje in sprejem

1.   Vsaka država članica imenuje javne uradnike, organe ali druge osebe (v nadaljevanju „organi za pošiljanje“), ki so pristojni za pošiljanje sodnih ali izvensodnih pisanj z namenom vročitve v drugi državi članici.

2.   Vsaka država članica imenuje javne uradnike, organe ali druge osebe (v nadaljevanju „organi za sprejem“), ki so pristojni za sprejem sodnih ali izvensodnih pisanj iz druge države članice.

3.   Država članica lahko imenuje en organ za pošiljanje in en organ za sprejem ali en organ, ki opravlja obe nalogi. Zvezna država, država, v kateri se uporablja več pravnih sistemov ali država z avtonomnimi teritorialnimi enotami ima možnost imenovati več kot en tak organ. Imenovanje učinkuje pet let in se lahko obnovi vsakih pet let.

4.   Vsaka država članica zagotovi Komisiji naslednje informacije:

(a)

imena in naslove organov za sprejem iz odstavkov 2 in 3;

(b)

geografska območja, za katera so pristojni;

(c)

razpoložljive načine sprejemanja pisanj in

(d)

jezike, v katerih se lahko izpolni standardni obrazec iz Priloge I.

Države članice uradno obvestijo Komisijo o vsaki naknadni spremembi teh informacij.

Člen 3
Osrednji organ

Vsaka država članica imenuje osrednji organ, ki je odgovoren za:

(a)

zagotavljanje informacij organom za pošiljanje;

(b)

reševanje vseh težav, ki se lahko pojavijo pri pošiljanju pisanj za vročitev;

(c)

v izjemnih primerih in na zaprosilo organa za pošiljanje, posredovanje zaprosila za vročitev pristojnemu organu za sprejem.

Zvezna država, država, v kateri se uporablja več pravnih sistemov ali država z avtonomnimi teritorialnimi enotami ima možnost imenovati več kot en osrednji organ.

POGLAVJE II

SODNA PISANJA

Oddelek 1
Pošiljanje in vročanje sodnih pisanj

Člen 4
Pošiljanje pisanj

1.   Pošiljanje sodnih pisanj med organi, imenovanimi na podlagi člena 2, poteka neposredno in čim hitreje.

2.   Pošiljanje pisanj, zaprosil, potrditev, potrdil o prejemu, drugih potrdil in vseh drugih listin med organi za pošiljanje in organi za sprejem lahko poteka na kakršen koli primeren način, pod pogojem, da ostane vsebina prejete listine istovetna vsebini poslane listine in da so vse informacije v njej dobro čitljive.

3.   Pisanju, ki se pošilja, se priloži zaprosilo, izpolnjeno na standardnem obrazcu iz Priloge I. Obrazec se izpolni v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev, lahko pa tudi v drugem jeziku, ki ga je država članica navedla kot sprejemljivega. Vsaka država članica poleg svojega uradnega jezika navede še uradni jezik ali jezike institucij Evropske unije, ki je/so zanjo pri izpolnjevanju obrazca sprejemljivi.

4.   Pisanj in nobene od listin, ki se pošiljajo, ni treba overjati oziroma se za njih ne zahteva kakšna druga enakovredna formalnost.

5.   Če organ za pošiljanje želi, da se izvod pisanja vrne skupaj s potrdilom iz člena 10, pošlje pisanje v dvojniku.

Člen 5
Prevod pisanj

1.   Organ za pošiljanje pouči prosilca, od katerega prejme pisanje v pošiljanje, da lahko naslovnik odkloni sprejem pisanja, če ta ni v enem od jezikov iz člena 8.

2.   Prosilec krije vse stroške prevajanja, nastale pred pošiljanjem pisanja, brez poseganja v morebitno naknadno odločitev sodišča ali pristojnega organa o teh stroških.

Člen 6
Prejem pisanj s strani organa za sprejem

1.   Ob prejemu pisanja organ za sprejem čim prej, v vsakem primeru pa v sedmih dneh po prejemu, pošlje organu za pošiljanje potrdilo o prejemu po najhitrejši možni poti, pri čemer uporabi standardni obrazec iz Priloge I.

2.   Če na podlagi poslanih informacij ali pisanj zaprosila za vročitev ni mogoče izpolniti, organ za sprejem po najhitrejši možni poti naveže stik z organom za pošiljanje, da se zagotovijo manjkajoče informacije ali pisanja.

3.   Če je zaprosilo za vročitev očitno izven področja uporabe te uredbe ali če neizpolnjevanje zahtevanih formalnih pogojev onemogoča vročitev, se poslano zaprosilo in pisanja ob prejemu vrnejo organu za pošiljanje skupaj z obvestilom o vračilu z uporabo standardnega obrazca iz Priloge I.

4.   Organ za sprejem, ki prejme pisanje za vročitev, vendar ni krajevno pristojen za njegovo vročitev, pisanje skupaj z zaprosilom pošlje krajevno pristojnemu organu za sprejem v isti državi članici, pod pogojem, da zaprosilo izpolnjuje pogoje iz člena 4(3), in o tem s standardnim obrazcem iz Priloge I obvesti organ za pošiljanje. Organ za sprejem obvesti organ za pošiljanje o prejemu pisanja na način, ki je določen v odstavku 1.

Člen 7
Vročanje pisanj

1.   Organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročitev v skladu s pravom zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, če je ta način združljiv s pravom te države članice.

2.   Organ za sprejem sprejme vse potrebne ukrepe, da se vročitev pisanja opravi čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po prejemu. Če vročitev v enem mesecu po prejemu ni bila mogoča, organ za sprejem:

(a)

o tem nemudoma obvesti organ za pošiljanje s potrdilom na standardnem obrazcu iz Priloge I, ki se izpolni v skladu s členom 10(2); in

(b)

še naprej izvaja vse potrebne ukrepe za vročitev pisanja, če se vročitev zdi mogoča v razumnem roku, razen če organ za pošiljanje ne določi drugače.

Člen 8
Zavrnitev sprejema pisanja

1.   Organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov:

(a)

jezik, ki ga naslovnik razume;

ali

(b)

uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.

2.   Če je organ za sprejem obveščen, da naslovnik zavrača prejem pisanja v skladu z odstavkom 1, o tem s potrdilom iz člena 10 nemudoma obvesti organ za pošiljanje ter vrne zaprosilo in pisanja, za katera se zahteva prevod.

3.   Če je naslovnik zavrnil sprejem pisanja v skladu z odstavkom 1, se lahko vročitev pisanja naslovniku opravi tako, da se mu v skladu z določbami te uredbe vroči pisanje, ki mu je priložen prevod v jezik iz odstavka 1. V tem primeru je dan vročitve pisanja datum, na katerega se v skladu s pravom zaprošene države članice vroči pisanje, ki mu je priložen prevod. Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan vročitve začetnega pisanja, določen v skladu s členom 9(2).

4.   Za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 se prav tako uporabljajo odstavki 1, 2 in 3.

5.   Za namene odstavka 1 diplomatski ali konzularni predstavniki, če se pisanje vroča v skladu s členom 13, ali organ ali oseba, če se pisanje vroča v skladu s členom 14, poučijo naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja in da mora zavrnjeno pisanje poslati tem predstavnikom, organu oziroma osebi.

Člen 9
Dan vročitve

1.   Brez poseganja v člen 8 je dan vročitve pisanja v skladu s členom 7 datum, na katerega se vročitev opravi v skladu s pravom zaprošene države članice.

2.   Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan, ki ga določa pravo te države članice.

3.   Za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 se prav tako uporabljata odstavka 1 in 2.

Člen 10
Potrdilo o vročitvi in izvod vročenega pisanja

1.   Po izpolnitvi formalnosti v zvezi z vročitvijo pisanja se na standardnem obrazcu iz Priloge I sestavi potrdilo o izpolnitvi teh formalnosti in se ga pošlje organu za pošiljanje, če se uporabi člen 4(5), skupaj z izvodom vročenega pisanja.

2.   Potrdilo se izpolni v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov izvorne države članice ali v drugem jeziku, za katerega je izvorna država članica navedla, da je zanjo sprejemljiv. Vsaka država članica poleg svojega uradnega jezika navede še uradni jezik ali jezike institucij Evropske unije, ki je/so zanjo za izpolnitev obrazca sprejemljivi.

Člen 11
Stroški vročitve

1.   Za vročitev sodnih pisanj iz držav članic se za storitve zaprošene države članice ne zahteva nikakršno plačilo ali povračilo taks ali stroškov.

2.   Vendar prosilec plača ali povrne stroške:

(a)

storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice;

(b)

uporabe posebnega načina vročitve.

Stroški storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice, ustrezajo enotni fiksni taksi, ki jo ta država članica določi vnaprej v skladu z načeloma sorazmernosti in nediskriminacije. Države članice te fiksne takse sporočijo Komisiji.

Oddelek 2
Drugi načini pošiljanja in vročanja sodnih pisanj

Člen 12
Pošiljanje po konzularni ali diplomatski poti

Vsaka država članica ima možnost, da v izjemnih okoliščinah z namenom vročitve uporabi konzularne ali diplomatske poti za pošiljanje sodnih pisanj organom druge države članice, ki jih je ta imenovala v skladu s členom 2 ali 3.

Člen 13
Vročanje po diplomatskih ali konzularnih predstavnikih

1.   Vsaka država članica ima možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroči sodno pisanje neposredno po svojih diplomatskih ali konzularnih predstavnikih, vendar brez vsakršne prisile.

2.   Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da nasprotuje taki vročitvi na svojem ozemlju, razen če se morajo pisanja vročiti državljanom države članice, iz katere pisanja izvirajo.

Člen 14
Vročanje z uporabo poštnih storitev

Vsaka država članica ima možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroča sodna pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.

Člen 15
Neposredno vročanje

Vsaka oseba, ki ima interes v sodnem postopku, lahko vroča sodna pisanja neposredno po sodnih uradnikih, uradnikih ali drugih pristojnih osebah zaprošene države članice, kadar pravo te države članice dopušča takšno neposredno vročitev.

POGLAVJE III

IZVENSODNA PISANJA

Člen 16
Pošiljanje

Izvensodna pisanja se za vročitev v drugi državi članici pošiljajo v skladu z določbami te uredbe.

POGLAVJE IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 17
Izvedbena pravila

Ukrepi v zvezi s spremembo nebistvenih določb te uredbe glede posodabljanja ali tehničnega spreminjanja standardnih obrazcev iz prilog I in II, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 18(2).

Člen 18
Odbor

1.   Komisiji pomaga odbor.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 19
Primeri, ko se toženec ne spusti v postopek

1.   Če je treba v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje in se toženec ne spusti v postopek, se sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi, ali:

(a)

je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice; ali

(b)

je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo;

in ali je bila v obeh primerih vročitev oziroma dostava opravljena dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo.

2.   Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da sodnik ne glede na določbe odstavka 1 lahko izreče sodbo, čeprav ni prejel potrdila o vročitvi oziroma o dostavi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

pisanje je bilo poslano na enega od načinov, predvidenih v tej uredbi;

(b)

od dne pošiljanja pisanja je preteklo obdobje, ki ga sodnik v vsaki posamezni zadevi oceni kot dovolj dolgo in ki ni krajše od šestih mesecev;

(c)

kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni bilo mogoče pridobiti nikakršnega potrdila.

3.   Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko sodnik v nujnem primeru odredi začasne ali zaščitne ukrepe.

4.   Če je bilo treba pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu v zvezi z rokom za vložitev pritožbe dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

toženec brez svoje krivde s pisanjem ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali ni bil seznanjen s sodbo dovolj zgodaj, da bi lahko vložil pritožbo; in

(b)

obramba toženca v glavni stvari ima prima facie možnosti za uspeh.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo.

Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da takega predloga ne bo obravnavala, če je vložen po preteku roka, ki ga navede v izjavi, vendar pa ta rok v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta po datumu sodbe.

5.   Odstavek 4 se ne uporablja za sodbe v zvezi s statusom ali sposobnostjo oseb.

Člen 20
Razmerje do drugih sporazumov ali dogovorov, katerih pogodbenice so države članice

1.   Ta uredba v zadevah, za katere se uporablja, prevlada nad drugimi določbami dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov, ki so jih sklenile države članice, zlasti pa nad členom IV Protokola k Bruseljski konvenciji iz leta 1968 in Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965.

2.   Ta uredba ne preprečuje posameznim državam članicam, da ohranijo ali sklenejo sporazume ali dogovore za dodatno pospešitev ali poenostavitev pošiljanja pisanj, pod pogojem, da so združljivi s to uredbo.

3.   Države članice pošljejo Komisiji:

(a)

kopije sporazumov ali dogovorov iz odstavka 2, sklenjenih med državami članicami, in osnutke takih sporazumov ali dogovorov, ki jih nameravajo skleniti; in

(b)

vsako odpoved ali spremembo teh sporazumov ali dogovorov.

Člen 21
Pravna pomoč

Ta uredba ne vpliva na uporabo člena 23 Konvencije o civilnem postopku z dne 17. julija 1905, člena 24 Konvencije o civilnem postopku z dne 1. marca 1954 ali člena 13 Konvencije o mednarodnem dostopu do sodišča z dne 25. oktobra 1980 med državami članicami, ki so pogodbenice teh konvencij.

Člen 22
Varstvo poslanih informacij

1.   Informacije, zlasti osebne podatke, ki se pošiljajo po tej uredbi, sme organ za sprejem uporabiti samo za namen, za katerega so bili poslani.

2.   Organi za sprejem zagotovijo zaupnost teh informacij v skladu s svojim nacionalnim pravom.

3.   Odstavka 1 in 2 ne vplivata na nacionalno pravo, ki omogoča subjektom, na katere se osebni podatki nanašajo, da so obveščeni o uporabi informacij, poslanih po tej uredbi.

4.   Ta uredba ne posega v direktivi 95/46/ES in 2002/58/ES.

Člen 23
Sporočanje in objava

1.   Države članice sporočijo Komisiji informacije iz členov 2, 3, 4, 10, 11, 13, 15 in 19. Države članice sporočijo Komisiji, če se po njihovi zakonodaji pisanje v skladu s členoma 8(3) in 9(2) vroči v določenem roku.

2.   Komisija informacije, sporočene v skladu z odstavkom 1, objavi v Uradnem listu Evropske unije, razen naslovov in drugih kontaktnih informacij organov in osrednjih organov ter geografskih območjih, za katera so ti pristojni.

3.   Komisija sestavi in redno posodablja priročnik, ki vsebuje informacije iz odstavka 1 in je na voljo v elektronski obliki, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.

Člen 24
Pregled

Komisija najpozneje do 1. junija 2011 in potem vsakih pet let Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o izvajanju te uredbe, ob tem pa posebno pozornost nameni učinkovitosti organov, imenovanih v skladu s členom 2, in praktičnemu izvajanju člena 3(c) in člena 9. Poročilo po potrebi spremljajo predlogi za prilagoditve te uredbe razvoju sistemov obveščanja.

Člen 25
Razveljavitev

1.   Uredba (ES) št. 1348/2000 se razveljavi z dnem začetka uporabe te uredbe.

2.   Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

Člen 26
Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 13. novembra 2008, razen člena 23, ki se uporablja od 13. avgusta 2008.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

V Strasbourgu, 13. novembra 2007

Za Evropski parlament

Predsednik
H.-G. PÖTTERING

Za Svet

Predsednik
M. LOBO ANTUNES